Fant za vse 1. del

Joshua Flesher je tiho zastokal in glavo naslonil na svoje dlani. Ravnokar je odložil kozarec naravnega soka s katerim je poplaknil dve protibolečinski tableti. Glava ga ni bolela samo zaradi preveč popitega viskija temveč tudi zato, ker se še sam ni zavedal, kaj točno je obljubil gospodu Brownu. Ponovno je zastokal in se poizkusil spomniti sinočnjih dogodkov. Proslavljali so konec sezone. Proslavljali so njegovo slovo od poklicnega nogometa. Pri svojih štiriintridesetih se je odločil, da se bo upokojil. Ni želel čakati, da ga klub sam odslovi, to bi bilo boleče in ponižujoče. Zavedal se je, da je že v letih, ko je treba končati aktivno kariero. Zadnjih devet let je bil kapetan. Pokazal je vse, kar je lahko. Od nogometa se je poslovil dokler je še pri močeh in dokler ga publika ljubi, soigralci in nasprotniki pa spoštujejo. Upokojitev ga ni skrbela. Tudi prihodnost ga ni skrbela. No, vsaj tista povezana s prevzemom naloge kondicijskega trenerja, ki jo bo začel prihodnjo sezono, ko se trenutni pomočnik glavnega trenerja, Luke Donovan, upokoji. Imel je eno sezono časa, da si spočije od nogometa in počne stvari, ki si jih je že dolgo želel. Lastnik kluba, gospod John Brown, mu je že pripravil novo pogodbo, ki sta jo podpisala pred nekaj dnevi. Kar ga je trenutno skrbelo, je to, da ni bil prepričan v kaj je privolil sinoči. Gospod Brown ga je sinoči potegnil na stran. Pravzaprav, šla sta ven na vrt, na kratek sprehod. Razložil mu je, da je v zelo težki situaciji in da ga prosi za pomoč. Njegova najljubša nečakinja se je poškodovala v prometni nesreči in je potrebovala nekoga, ki bo skrbel za njo. Potrebovala je negovalca, fizioterapevta in družabnika. Sedaj se ni mogel spomniti, zakaj je gospod Brown mislil, da bi on bil edini, ki bi mu lahko zaupal to nalogo. Gospoda Browna je zelo spoštoval, na nek način ga je imel res rad. V klub ga je pripeljal naravnost iz šole. Pri svojih osemnajstih je bil že vzhajajoča zvezda. Vedno so ga spoštovali in bogato nagradili. Ni čudno, da je v klubu ostal celo svojo kariero, dolgih šestnajst let. Zaradi nekaj kozarčkov viskija, ki jih je pred pogovorom spil in zaradi spoštovanja, mu je obljubil, da bo prevzel skrb za njegovo nečakinjo, gospodično Patricijo Brown. Prevzel bo skrb za privlačno, postavno, jezikavo in nadvse uspešno pravnico kluba, ki so jo z razlogom klicali hudič v petkah. Poškilil je na uro in glasno zastokal. Gospod Brown bo prišel čez pol ure. Skupaj se bosta odpeljala k Patriciji. Jutri uradno začne svojo novo, začasno službo pri njej. Nekaj mu je prišepetavalo, da ga je gospod Brown najel brez njene privolitve in vednosti. In še vedno ni bil prepričan, kaj točno bo njegova naloga.
Gospodinja, gospa Livingston, je odprla vrata in z nasmehom pozdravila gospoda Browna. Nasmehnila se je tudi Joshui in ju napotila v dnevno sobo. Joshua se je kratko razgledal po moderno in elegantno opremljeni veži ter dnevni sobi. Še nikdar ni bil pri gospodični Brown. Prostor je odražal njen dober smisel za lepoto. Pogled se mu je ustavil na kavču, kjer je sedela Patricija. Oblečeno je imela navadno majico z logotipom kluba, njene noge je prekrivala lahka odeja. Tokrat jo je prvič videl brez šminke in z lasmi spetimi v kito. Kljub praski na čelu in že skoraj zbledeli modrici pod levim očesom, je delovala mladostno in lepo. Veselo je pozdravila strica in mu vrnila poljub. Presenečeno je pogledala Joshuo in se mu prijazno nasmehnila ter ga vljudno pozdravila. Pozvala ju je, da sedeta. Gospa Livingston se je vrnila s pladnjem na katerem je imela domače piškote, kavo in limonado. Postregla je gostom in jima ponudila pijačo, a sta se oba zadovoljila z limonado.

»Čemu lahko zahvalim za vajin obisk?« je radovedno vprašala Patricija in pogledala strica.

»Pozdravit sva te prišla in pogledat kako ti gre,« je veselo rekel John Brown.

»Ja. Seveda!« je dvomljivo pokimala Patricija. »Prepričana sem, da me je kapetan Flesher že pogrešal,« je dodala in se hladno nasmehnila Joshui, ki ji je samo prikimal in se lenobno nasmehnil.

»Vse sem dobro pretehtal in prosil Joshuo za pomoč. Najel sem ga kot tvojega negovalca in fizioterapevta,« je mirno povedal John.

»Se mi dozdeva, da kapetan Flesher nima drugega dela. Njegov življenjski cilj je skrbeti za negibljivo človeško razvalino z občasnimi nihanji razpoloženja,« je sarkastično pripomnila Patricija.

»Pati, prosim. Dobro veš, da se je Joshua upokojil. Do naslednje sezone, ko bo prevzel delo kondicijskega trenerja je prost. Sama si pripravila njegovo pogodbo. Potrebuješ močnega moškega, ki mu lahko zaupam, da bo res skrbel zate,« se ni pustil motiti John.

»Lepo te prosim. Ne moreš pričakovati, da se bo poklicni nogometaš čez noč prelevil v negovalca in fizioterapevta,« je rekla zgroženo. Nato je pogledala Joshuo: »Se ti je zmešalo, da si se pustil Johnu prepričati v tole? Dvomim, da sploh veš, kaj potrebujem.«

»Hvala, ker te skrbi za moje mentalno zdravje. Naj te potolažim, da sem čisto pri pravi. John mi je nekaj sinoči razlagal, a vem, da me boš pravilno usmerjala in izkoristila vse moje potenciale. John verjame, da sem pravi za to delo. Do sedaj so se vse njegove odločitve izkazale za pravilne,« ji je vljudno odgovoril Joshua in zatrl potrebo, da vstane in odide. Le v kaj ga je prepričal John Brown? Morda se mu je res zmešalo! Počasi se mu je začelo dozdevati, kaj bi bila njegova naloga in ni mu bilo jasno, zakaj naj bi on bil pravi za to nalogo. Niti ene kvalifikacije za delo ni imel. Pati, kakor jo je stric ljubkovalno poklical, mu je šla na živce. On je šel na živce njej. Obojestransko sta si grenila življenje, če se je le dalo.