Fant za vse 10. del

»Hočeš, da se vsi trije pripeljejo sem? Dvomim. Jutri se bom res počutila čudovito. Poleg vsega si tudi sam pravi mojster pretvarjanja. Stavim, da si odličen v pokru,« mu je odvrnila. »Nič drugega ti ne ostane. Če lahko citiram tvoje besede, vedno je treba izbrati manjše zlo.« Še enkrat ga je odločno pogledala in vedel je, da bi v nasprotnem primeru poklicala sama.
Samo pokimal ji je in se obrnil k gospodinji. »Gospa Thomson, mi boste pokazali najini sobi?«
»Seveda gospod Flesher. Pomagala vam bom s prtljago,« je vljudno rekla oskrbnica hiše in gospodinja, ter mu sledila ven.
»Najprej Patricijine stvari,« je rekel Joshua in izvlekel voziček ter ga podal gospodu Thomsonu. Gospe Thomson je namenil toaletni kovček ter odejo in blazine. Sam je vzel športno torbo in kovček. Gospa Thomson ga je usmerila v nadstropje in Patricijino sobo, ki je bila nad polovico dnevne sobe in je imela prelep pogled na obalo. Pokazala mu je sosednjo sobo, sobo Patricijine sestre Nicole, ki so jo namenili njemu. Tudi njegova soba je imela pogled na čudovito obalo.
»Mislim, da je najbolje, da vzamete to sobo. Je najbližja sobi gospodičnePatricije in pogled je čudovit. Imate tudi svojo kopalnico,« je rekla ustrežljivo gospa Thomson.
»Hvala, soba je čudovita. Res bo najbolje, da bom čim bližje Patriciji. Hvala, ker mislite na vse,« ji je vljudno odgovoril in se počasi odpravil še po svoje stvari.
»Kdaj naj vama postavim kosilo?« je za njim vprašala gospodinja.
»Čez kakšno uro, če vam ne bo težko. Dvomim, da bo Patricija zdaj hotela ali mogla jesti. Ne vem do kdaj je vaš delavnik, vsekakor se ne obremenjujte tudi sam lahko postrežem kosilo. Zaupal vam bom, ni mi težko pripraviti kave ali sendvičev, ni problem pogrniti mizo ali pospraviti z nje. Veste problem nastane, če bi moral kaj skuhati. Namreč ne znam kuhati,« je rekel upajoče, da bo gospodinja sočustvovala z njim. Njegov šarm ga tudi tokrat ni pustil na cedilu.
Gospa Thomson se je nasmehnila: »Jaz bom prihajala vsak dan od osmih do dvanajstih. Vse bo skuhano, na vas bo samo, da po potrebi pogrejete v mikrovalovki in postrežete. V kolikor ne želite drugače, se bom držala našega ustaljenega dogovora. Jaz nabavljam hrano in kuham, grobo pospravim po hiši, poskrbim za perilo in vama pustim uživati.«
»Gospa Thomson, že zdaj lahko rečem, da vas ljubim,« se je nasmehnil Joshua in jo na hitro poljubil na lice.
»Oh, fant dragi, ti pa imaš namazan jezik,« se mu je zahihitala nazaj. Potem se je zresnila. »Gospodična Patricija je res hudo poškodovana. Huje kot sem si predstavljala. Žal mi je. Če bosta potrebovala kakršno koli pomoč, samo reci. Zdaj bom razpakirala njene stvari.«
Resno ji je pokimal in stopil do avta po svoje stvari. Še sam je razpakiral svojo torbo. Pred tem je poklical gospoda Browna. Kratko mu je opisal njuno pot. Ni omenjal, da Patricijo zelo boli in da je resnično utrujena. Samo omenil je, da je dobro in da se veselo pogovarja z gospodom Thomsonom. Na srečo, John Brown ni izrazil pretirane želje, da bi govoril z nečakinjo. Še enkrat je pogledal po čudoviti sobi v zelenih odtenkih, ki so mu jo namenili in seodpravil nazaj v dnevni prostor. Tudi gospa Thomson je končala s Patricijino prtljago in se še sama napotila v pritličje. Ko sta se spuščala po stopnicah, sta slišala vesel in glasen smeh. Patricija in gospod Thomson sta se iz srca krohotala.
»Še nikoli nisem slišal, da bi se Patricija takole smejala,« je rekel presenečeni Joshua.
»Oh, gospodična Patricija je pravi angel,« je šepnila gospa Thomson.
»Očitno midva ne poznava iste Patricije!« se je zdrznil Joshua in zgroženo zazrl v smejočo se gospodinjo.
»Gospodična Patricija ima dva obraza. Za večino ljudi je nedostopna, resna, hladna, stroga in gospodovalna. Za peščico njej ljubih ljudi pa je razumevajoča, mila in ljubeča,« mu je odvrnila gospodinja in stopila mimo njega. Sledil ji je v dnevno sobo.
»Si mogoče lačna? Gospa Thomson ima že pripravljeno pozno kosilo,« je vljudno vprašal Joshua, ko je stopil bližje k Patriciji.
»Ne, hvala. Zdaj res nisem lačna,« je odvrnila in opravičujoče pogledala gospodinjo.
»Bosta pa kasneje pojedla. Potrebujeta še kaj?« je gospa Thomson razumevajoče in materinsko odvrnila.
»Ne. Hvala. Že tako sta veliko naredila,« se ji je Patricija nasmehnila.
»Potem pa midva greva. Pridem jutri ob osmih. Moja številka je napisana poleg telefona, če bi kar koli potrebovala,« je rekla gospa Thomson in pogledala moža, ki je vstal. Pozdravila sta in odšla.
Joshua je sedel v fotelj, v katerem je sedel gospod Thomson.
»Kakšne načrte imaš?« je stvarno vprašal Patricijo.
»Lahko me odneseš na ležalnik ob bazenu. Jaz bom uživala v razgledu, ti pa lahko plavaš,« mu je mirno in tiho odgovorila.
»Sliši se dobro,« je pokimal Joshua. »Grem po kopalke, nočem, da bi te razgled šokiral,« se je nagajivo nasmehnil.