Fant za vse 11. del

Patricija je zavila z očmi. »Kaj nisi rekel, da nisi samovšečen moški?«
»Nisem rekel, da nisem samovšečen, samo nisem tako zelo samovšečen, kot ti misliš. In samo resnico sem povedal. Obvarovati te hočem,« se je namuznil, ji pomežiknil in pohitel v svojo sobo. Hitro se je vrnil, oblečen samo v kopalke in z veliko brisačo okoli vratu. Dvignil jo je v svoje naročje in z njo odkorakal ven. Ob pogledu na njegov gol prsni koš je nekaj v Patriciji vztrepetalo. Hudimana, tako presneto postaven je, je pomislila in mu trdno ovila roko okoli vratu. Previdno jo je odložil na ležalnik in ujel njen hrepeneči pogled, namenjen bazenu.
»Mogoče, bi se mi lahko pridružila pri plavanju? Gospa Thomson mi je povedala, kje so razne blazine in drugi pripomočki za bazen,« je vljudno vprašal.
»Ne, hvala. Danes nimam moči za kaj takega. V naslednjih dneh sem mislila, da bi lahko veliko telovadila v bazenu. Uživaj v plavanju. Še preveč dela boš imel z menoj. In naj te opozorim, tukaj je bazen globok dva metra na drugem koncu pa samo meter. Če rad skačeš v vodo, tega nikar ne pozabi,« mu je odgovorila in se poskusila nasmehniti.
Hvaležno ji je pokimal. Z nogo je najprej preveril vodo. Dovolj topla, je sklenil in se na glavo vrgel v bazen. Plaval je dobrih deset minut in se nato ustavil ob robu. Pogledal je v Patricijo, ki je očitno v mislih odtavala daleč stran. Zrla je v morje, a dozdevalo se mu je, da ne vidi te prekrasne modrine. Ni ga pogledala, najbrž sploh ni opazila, da jo opazuje. Spet je zaplaval. Izkoristil bo čas, ki ga je imel zase. Čez petnajst minut je prišel ven iz bazena in se napotil na sosednji ležalnik. Z mokrimi dlanmi je poškropil Patricijin obraz.
»Hej, me hočeš utopiti že prvi dan?« je na videz jezno vzrojila in se drobno nasmehnila.
»Dobra ideja. Kakšen mesec ali dva lahko prikrivam tvojo smrt in uživam v tem raju,« se je na videz resno strinjal z njo. Zavila je z očmi, da se je moral nasmehniti.
Nekaj minut sta molče ležala in se predajala še zadnjim sončnim žarkom.
»Sprehod ob morju je ob sončnem zahodu nepopisno lep. Če te zanima, me lahko pustiš tukaj in se sprehodiš,« je tiho pripomnila.
»Danes ne. Si bom zapomnil za drugič,« ji je vljudno odgovoril. »Če boš v redu, bi se šel obleč. Vidim, da te razgled ni tako fasciniral, kot sem upal in je nesmisel, da ves večer posedam v mokrih kopalkah,« je dodal in jo muzajoče pogledal.
»Razgled od tukaj je fantastičen!« je pripomnila dvoumno in se mu zapeljivo nasmehnila. »Če ne bi bila tako hladna in vzvišena, bi se lahko ustrašila za svoje oči,« je še pristavila in se s pogledom sprehodila po njegovi res izklesani in poželjivi postavi.
»Če bi imela srce, bi me bilo strah, da se boš zaljubila vame,« je pripomnil.
»Jaz že ne. Raje se boj za svoje srce, lahko ti ga ukradem,« se mu je nasmehnila.
»John ni omenjal, da bo tole smrtonosna služba. Zahteval bom dodatek k plači!« se je zasmejal in odšel v hišo.
Patricija se je ponovno zazrla v morje in pustila, da je bolečina preplavila njen obraz. Trenutno je komaj zbrala moč, da je sploh obstajala, ni še zmogla misliti na nadutega bivšega kapetana s popolno postavo in ubijalsko lepim nasmehom. Še dobro, da se nista kaj preveč marala. Le v eno je bila prepričana. Če je kdo bolj trmast od nje, je to Joshua Flesher. Če ga bo prosila naj ji pomaga vaditi, jo bo gnal do samih meja. Res je edini, ki ji lahko pomaga izpolniti svoj cilj – spet hoditi.
Bil je že čisto ob njej, ko je obrnila glavo in ga pogledala. Oblekel je kavbojke in navadno, oprijeto, bombažno majico. Zdel se ji je še bolj postaven kot pred nekaj minutami, ko je opazovala njegovo popolno, skoraj golo telo.
»Greva noter? Čas je za tisto pozno kosilo, oziroma zdaj že večerjo,« je rekel prijazno.
Samo pokimala mu je. Le od kod mu toliko vljudnosti? Vsekakor ga to ne bo vprašala. Čeprav je uživala v njunih besednih dvobojih, ji je tudi tak bil čisto znosen in celo malo všeč.
Previdno jo je dvignil. Nič ni komentiral njene očitne bolečine. Opazil je tudi, da se ga tokrat ni tako močno oklenila okoli vratu. Še roko je komaj dvignila okoli njegovega vratu in ji je tam le nemočno obležala. Če sama noče govoriti o svoji bolečini, je on ne bo spraševal. V drugih okoliščinah bi pripomnil kaj zbadljivega, a zdaj ni imel te želje. Čudno, mala hudičevka, mu bo postala še všeč.