Fant za vse 6. del

»Robert je moj bivši fant. Ni še čisto dojel, da me ne zanima več. Še vedno kliče in prihaja na obiske. Enostavno, če ga boš srečal, ko boš ob meni, mu moraš povedati, da ni več zaželen. Verjamem, da je do zdaj že dojel. Zato dvomim, da ga boš srečal. Če pa se že pojavi, verjamem, da ga poznaš. Robert Hultiner.« Je mirno odgovorila.
»Hultiner, športni agent?«
»To bo ta.«
»Hodila si s Hultinerjem?« je nejeverno vprašal in jo pogledal, kot bi se ji zmešalo.
»Ja. Dobre dve leti sva bila par. Bi rekla, da sva si čisto ustrezala. Edino on, je večji prasec, kot sem sama,« se je zarežala.
»No, tukaj ti dam točko. Res sta približno ista. Kaj je naredil, da si ga dala na čevelj?« se je še sam zasmejal.
»Ugotovila sem, da ga je klub začel bolj zanimati kot jaz. Pa tudi naveličala sem se hladnega moškega brez čustev. Mogoče me res imate za hudičevko, a jaz duše nikdar ne bi prodala hudiču. On bi jo dal prvemu ponudniku,« je rekla in skomignila z zdravo ramo, nato se je hitro skremžila.
»Si danes spila protibolečinske tablete?« mu je spet izletela misel, predno je dobro premislil.
»Ja, sem. Mogoče bi res morala spiti še eno, a bojim se, da bom potem vsa omotična.« je tiho priznala.
»Kaj, ko bi se ustavila na eni kavi? Potem lahko spiješ tableto in malo zaspiš. Še štiri ure vožnje imava,« je predlagal.
Pokimala mu je.
Joshua je vstavil na počivališču. Iz avta je vzel voziček in ga sestavil. Na naslonjalo je dal veliko blazino in jo previdno vzel iz avta. Udobno jo je namestil. Vsaj upal je, da ji je udobno. V naročje ji je dal njeno torbico.
»Bi lahko iz torbice vzel moja sončna očala? Prosim,« je vljudno prosila.
»Seveda, a samo, če me v njej ne bo kaj ugriznilo za prste. Ne bi bil presenečen, če bi noter naletel na kakšno past,« jo je na videz zgroženo pogledal.
»Strahopetec,« se je zahihitala, saj je že vzel njeno torbico v roke in jo odprl. Pobrskal je po torbici in se počutil malo neumno. Če bi mu kdo rekel, da bo kdaj pokukal v osebno torbico gospodične hudičeve Patricije, mu ne bi verjel. Očala so bila v trdem etuiju. Videl je manjšo toaletno torbico za katero je predvideval, da je polna zdravil. Še manjša torbica je najbrž skrivala nekaj lepotnih pripomočkov in šminko. Poleg je imela še ključe, denarnico, telefon, manjši rokovnik, kemični svinčnik in robčke. Očala je najprej preveril, če so čista in ji jih dal v zdravo roko. Opazoval je, če bi potrebovala pomoč, a ji je šlo dobro od roke.
»Hvala,« se je kratko zahvalila.
»Zelo si vljudna. Hvala in prosim. Nekam nenavadni besedi za tvoj besedni zaklad. Nisem vprašal, si dobila hud udarec v glavo?« jo je podražil, ko je porival voziček proti vhodu.
»Jaz sem vljudna oseba,« je rekla na videz jezno. Namuznila se je. »Kadar mi to ustreza. Ampak, da sem vljudna v tvoji bližini,to pa bo nekaj novega zame. Za oba. Očitno je bil udarec močnejši, kot sem predvidevala,« se je zahihitala.