Fant za vse 8. del

»Če bom le našla svoje plesne čeveljčke,« mu je tudi sama na videz resno prikimala.
»Reklama bo fantastična. Če na dražbi ponudim tvoje plesne čeveljčke bo izkupiček toliko večji,« se je namuznil.
»Hm, ni slaba ideja. Samo ne vem ali si mislil prodati čeveljčke z ali brez mene?« se je zamislila.
»Bog ne daj, da s teboj. Potem bi morali mi doplačati, da bi jih kdo hotel,« se je naredil zgroženega.
»Samo preverjam ali si pravi Joshua Flesher. Ustrašila sem se, da so te ugrabili vesoljci in poslali koga svojih pod krinko v tvojem telesu,« si je oddahnila in začela jesti pito.
Joshua se je namuznil. Pristal je na fizično težko nalogo, a z jezično pametnjakovičko, bo stvar vsaj zabavna. Naslednjo sezono bo na isti strani kot ona in najbrž bo potreboval njene strokovne sposobnosti. Kot kondicijski trener in pomočnik glavnega trenerja bo tudi sam imel nekaj besed pri izbiri igralcev. Normalen odnos bo boljši, kot tisti, ki sta ga imela do včeraj. Zavedal se je, da sta šele na začetku druženja, prava slika se bo pokazala, ko si bosta prišla navzkriž z željami in ukazi.
Pojedla sta molče. Patricija je z vodo poplaknila še protibolečinsko tableto in ga v rahli zadregi pogledala. »Zdaj bi pa res morala na stranišče. Doma sicer uspem vse sama, a ne vem, kakšen dostop imajo tukaj. Prosim, pokliči tisto prijazno punco, ki nama je postregla. Njo bom prosila, če mi pomaga.«
»Lahko ti jaz pomagam. Priznam, da nama bo obema nerodno, a kot si omenila, potrebuješ pomoč pri vseh stvareh. Enkrat morava prebiti led,« je razumevajoče rekel. Nagajivo se je nasmehnil: »Nikar ne skrbi, ne bom kukal, dovolj žensk sem videl, da me ne moreš presenetiti. Bo pa zanimivo videti koliko prave rdečelaske je v tebi.«
Za hip je zamižala in pokimala. »Verjemi, sem prava rdečelaska. Za potrditev boš moral še malo počakati, da frizurica zraste,« se je milo nasmehnila. Vedel je, da je vložila kar nekaj truda v nasmeh. Ni se počutila dobro, a ni se pritoževala. Kakšna trma. Počasi je vstal in jo odpeljal proti izhodu. Tam je opazil tablo z napisom stranišče. Ko sta šla mimo dekleta, ki jima je stregla jo je tiho povprašal, če imajo stranišče za invalide, da gre lahko z vozičkom noter. Na njegovo srečo mu je samo pokimala in z roko pokazala kam mora iti. Zapeljal je v stranišče in zaklenil vrata. Ni se trudil, da bi voziček potisnil čim bližje, saj jo bo dvignil in odnesel do školjke. Stopil je poleg, da jo dvigne, ko ga je prijela za roko in pogledala v oči. »Moje zdravstveno stanje je samo moje. Dobil boš malo več vpogleda v moje življenje, a opozarjam te, če samo črhneš komu kar koli, ti bom spraskala oči in še kaj drugega naredila. Jasno?«
»Nisem tak cepec. Nesrečo si imela in nikdar ne bi tega izkoristil, da bi te opravljal okoli,« je rekel užaljeno.
»Pravzaprav, glede tega sem mislila, da si toliko pri pameti, da ne boš. Toliko ti zaupam. Govorim o drugih stvareh in moji družini,« je rekla tiho in globoko vdahnila. »Rekli so, da nikdar več ne bom hodila. Ampak jaz se s tem ne bom sprijaznila. Mogoče ne bom več tekla in plesala, a hodila bom. Zato sem hotela mir in oddaljenost od družine. Ne razumejo moje potrebe, da spet upravljam s svojim telesom. Nisem še dosegla ne vem kaj, a obupala tudi nisem. Pokazala ti bom, da boš razumel. Dvigni me in me postavi na noge.«