Mati je nekako zadihala in se zahvalila taksistu. Pokazal ji je pravo pot in naredila je ravno to, kar ji je svetoval gospod.

Šla je domov in napisala sms Lilijani.

Lilijana se je prepotena zbudila. Čutila je, da je sedaj že prišel čas, ko  se vsi zaskbljeno sprašujejo kje se nahaja. Pogledala je na telefon, da bi videla koliko je ura.Opazila je ogromno neodgovorjenih klicev od matere. V sebi je imela cmok, ki ji ga nikakor ni uspelo prebaviti. Vedela je da dela narobe. Klice je ignorerala.  Še 15 minut je ostalo do Kopra.  Mobitel je ravno vračala v žepek na torbi,ko ji je ta spet  zacingljal. Dobila je sms.  Mati ji je napisala naj gre k stricu, ki živi v Kopru. Tam naj bi bila na varnem, saj bo imela hrano in prenočišče. Stric jih je tako in tako pričakoval naslednji dan. Bil bi je vesel, konec koncev pa se ta odpravlja za mesec dni od doma, tako da bi bila Lilijana popolnoma sama, kot si je pravzaprav želela.  Obljubila ji je, da jo bo pustila čisto pri miru, le da naj ji tudi ona sama obljubi, da se bo pazila in dobro premislila o tem kar je storila.  Lilijana je čutila veliko olajšanje. Že samo, da domači vejo kje je. Že ob prvi materini besedi je vedela, da je naredila napako. Bilo ji je žal, a če je že naredila to neumnost, jo je bila pripravljenja izpeljati do konca.

V večernih urah je prispela v Koper. Nebo se je bleščalo od tolikih zvezd. Opazila je strica, ki jo je že čakal. Takoj, ko je prebrala materin sms, mu je pisala naj jo pride iskat na postajo. Odpeljal jo je v svojo hišico, nekaj metrov stran od  morja. Po večerji je odšla v sobo, odprla okno in poslušala morje . Pomislila je kje je Lian. Je le nekaj metrov stran od nje ali daleč po svojih opravkih. Bala se je, da je šel domov, saj je bil razlog njenemu pobegu tudi on. Želela si ga je videti, saj odkar ni očeta, nima več take možnosti, da ga vidi kadar se ji zahote. Bila je preveč utrujena, že od samega obremenjevanja jo je  bolela glava. Zaspala je.

Ko se je naslednji dan zbudila, je opazila da je sama, saj je stric že odšel na potovanje. V planu je imela sprehod ob obali, a najprej je morala pozajtrkovati. Opazila je, da ni kruha, zato se je preoblekla in se napotila v bližnjo trgovinico. Nekako vesela je prečkala cesto. Kar naenkrat ji je svetloba zarosila oči. Na sredi ceste se je ustavila in se zagledala v nebo. Istočasno je po cesti divjal avto, katerega šofer ni bil previden in pozoren na vožnjo. Lilijana ga sama ni opazila, bila je zamišljena in želela si je popraviti vid. Zaslišala je glas, njegov glas: ,,Paaziii!''

Lilijana se je zdramila in skočila na pločnik. Za las, da je ni zbil avto, a zaradi svoje neprevidnosti in hitrega reagiranja  se je z nogo zagozdila v  luknjo na pločniku. Padla je in se tako poškodovala. Poleg nje je bil Lian, on jo je rešil, saj je bil on ta, ki je zavpil pazi. Stekel je do nje in jo  zaskrbljeno spraševal kako je, če jo kaj boli, če lahko premika nogo,…

Lilijana se  je začela smejati. Lian jo je najprej čudno gledal, a se ni mogel upreti njenemu glasnemu smehu. Tudi sam se je začel globoko smejati. Lilijana je smehajoče se vzkliknila: ,,Pa je imela mami res prav, da sem štorkla!''
Lian je pokimal  in se še naprej smejal. Obraza sta imela blizu, oba nasmejana, Lilijana sicer poškodovana, a vseeno tako srečna, saj ga je imela ob sebi. Ravno takrat ko tega ni pričakovala se je zgodilo. Srečala ga je. Ponovno je ugotovila, da je res, če  manj razmišljaš  več dobiš.
Pomagal ji je vstati. Sama je težje hodila, Lian pa ji tako in tako ni dovolil, da bi se naprezala. Vzel jo je v naročje in jo odnesel čez cesto,  nazaj v hišico njenega strica.

Šel je po vodo in nekaj vate, da bi ji skrbno očistil rane. Kasneje ji je nogo še povil in ji ukazal, da če bo karkoli rabila, naj ga pokliče. Preden je vstal je malo začudeno pogledal Lilijano in jo vprašal, kje so vsi, saj je težko verjel, da je sama.  Razložila mu je, da je sama, saj je tak dopust resnično potrebovala. Zahvalila se mu je in bila je vesela, da je ravno takrat mimo prišel on, saj drugače ne bi imela nikogar, da bi ji pomagal. Ob teh besedah se je tudi sama znova zamislila, kako bi se lahko vse skupaj končalo in kakšno napako je naredila, da je odšla od doma brez slovesa. Kaj če bi jo zbil avto in bi umrla? Kako bi se  s tem sprijaznili domači? Zajokala je ob misli, da bi odšla na oni svet brez, da bi koga od svojih še zadnjič videla in slišala. Solze so ji drvele po obrazu, postalo jo je strah. Liana je začelo skrbeti, od kje kar naenkrat solze. Približal se ji je in jo močno stisnil k sebi. Lilijana mu je še enkrat iz srca rekla hvala, še posebej pa se je v mislih zahvalila Bogu in angelom, da so jo čuvali in ji pravočasno poslali Liana. V njegovem objemu se je počutila varno. Za vse njene rane in težave je bil ravno on idealna rešitev in zdravilo, ki je začelo delovati v sekundi. V svoji nesreči, je čutila srečo. Srečo, da ga ima ob sebi.

Lian je bil ravno tako namenjen v trgovino. Močna usoda ju je ponovno združila. Vzel je košaro in šel v nabavo, v nabavo za oba. Odločil se je, da ostane ob Lilijani vse dokler bolečina v nogi  ne popusti in vse dokler na svoje lastne oči ne vidi, da lahko spet normalno hodi. Vrnil se je in opazil, da je Lilijana zaspala. Občudojoč njenega spanja se je nasmehnil in za oba pripravil zajtrk. Pobožal jo je in ji prišepnil na uho, naj se zbudi. Lilijana se je zadovoljna nasmejala. Lian ji je pomagal vstati in jo posedel  za mizo. Pogovarjala sta se in jedla. Lilijana je sanjala o teh trenutkih. Če bi lahko bi od sreče pretekla ves Koper, a misel na njeno nezgodo jo je spravil v smeh. Večkrat je priznala, da se ne bi tako lepo smejala, če bi se končalo vse bolj tragično, brez angela Liana.

Pogovarjala sta se o življenju, o vsem tem kar sta rada počela in kar še zmeraj rada počneta. Ugotovila sta, da se od njunega zadnjega srečanja ni nič spremenilo. Zanimalo ga je kako so njeni starši, saj se je z njimi zelo dobro ujel. Lilijana mu je povedala za očeta. Solze so se ji nabirale, a povedala mu je vse, saj je vedela, da jo bo  objel in da bo spet pozdravil vse njene bolečine. Povedala mu je zase, za svoje psihične težave in za vse trenutke, ki so jih doleteli v tem letu. Ni mu bilo vseeno. Vedel je kako dobro dekle je Lilijana in močno je verjel, da Bog tudi zanjo hrani srečo. Ni pa vedel tega, da Lilijana ravno sedaj doživlja največjo srečo, ko sedi poleg njega.

Družila sta se in kmalu postala neločljiva. Lilijana je živela počitnice, kot si jih je predstavljala. Med njima je vladal ognjemet čustev, čeprav tega nista takoj pokazala in sta se raje zadrževala, saj sta želela biti previdna. Lian je pazil na Lilijano, kot na zenico svojega očesa. Minilo je nekaj dni, a še vedno ga je skrbelo za njeno nogo.  Posvetoval se je z zdravnikom kako še hitreje premagati bolečine v nogah. Ta jima je svetoval kopanje in razgibavanje v vodi. Glede na to, da je bilo slabo vreme sta se odločila oditi na bazen. Prvič sta bila v bližini drug drugega pomanjkljivo oblečena. Srce jima je bilo kot še nikoli. Le kaj vse bosta v teh dneh še doživela.

Nesel jo je v vodo. Lilijana je že začela plavati, medtem ko je šel Lian po pijačo.  Godilo ji je. Razmišljala je o trenutkih sreče in nesreče. Razmišljala je o sebi, družini in Lianu. Opazila ga je sedeti v bazenu. Srečal je starega prijatelja in z njim malo poklepetal. Vedela je, da se ji nudi priložnost, da tokrat zares naredi velik, masten, dober korak. Vedela je, da jo Lian spoštuje. Od nje je bil starejši 13 let in bil je zelo previden. Ni želel kar tako stopiti v zvezo z najstnico. Čutil je kako ga ljubi in tudi sam ji je želel pokazati čustva, a preprosto se je bal prihodnjosti.

Lilijana je plavala proti njemu. Gledala sta se strastno in ljubeče. Nihče od njiju ni izmaknil pogleda stran. Prišla je do njega, ga prijela za roko in mu rekla naj gre z njo plavat. Nihče od njiju se ni več zmenil za Lianovega prijatelja, preprosto sta želela biti sama, saj sta vedela,  da je to to.

Plavala sta pod vodo in izvajala razne podvodne gibe. Bila sta kot dve zaljubljeni ribi. Lian je plaval naprej, Lilijana pa mu je nehala slediti in odplavala na drugo stran, kjer ga je presenetila, ko se je kar naenkrat prikazala nasproti njemu. Nosova sta se dotikala. Smejala sta se.

Lilijana mu je zaupala kako dolgo časa ga že ljubi. Prav tako pa mu je priznala, kako je pristala tu. Lian je vedel, da je v ozadju nekaj drugega  in upal, da mu bo Lilijana to čez čas priznala sama. Svetoval ji je, da naj materi napiše pismo. Vedela je, da ji zagotovo ni lahko, zato je še isti trenutek poprijela za pisalo in pisala. Napisala je vse kar jo je dušilo in vse kar je čutila, da je prav da ji pove.

Bližal se je rojstni dan njenega očeta. Lilijana ga je po tolikem času že zelo pogrešala. Lian je videl, da jo vse skupaj zelo boli in da si želi vse skupaj sestaviti nazaj. Poklical je njeno mater in ji rekel da je on z Lilijano in da je ta vredu, le da pogreša dom, družino in še posebej očeta. Oba sta vedela, da je Lilijana trmasta in da ne bo prebavila svojega  ponosa, naredila prvi korak, ter poklicala mamo.

Imela sta še zadnji dan. Izkoristila sta ga za sprehod. Lilijanina noga se je k sreči pozdravila, prav tako pa se je pozdravila vsa njena notranja bolezen. Z Lianom sta žarela od sreče. Vrtela sta se po obali in se smejala, kot bi bila na drogah. Hja, ljubezen je  bila res njuna edina droga.

Lian je bil odličen glasbenik, Lilijana pa odlična tekstopiska. Ob sončnem zahodu, sta napisala pesem in jo oglasbila. Zaljubljena sta pela, Lian pa je igral na kitaro.
….
Če te ne najdem jaz,
me najdti ti,
da mi tvoja ljubezen,
dušo razbremeni.
Če ti je mar,
pogasi požar,
ki vnel se je,
ko šla sem stran od tebe.
….
Zaspala sta objeta, pod zvezdnatim nebom.
Naslednji dan je začela Lilijana pakirati stvari. Ko se je pripeljal avto je vedela, da sta prispela brat in mama. Tekla jima je v objem. Bilo jo je strah, kako bosta odreagirala, a  tudi sama sta je bila vesela, zato so vsi skupaj pozabili  na žalost in jezo. Mati je Lilijani razložila, da jo razume in da so se doma pogovorili kaj bi lahko spremenili. Vedeli so, da so vsi pritiskali  na njo in da je ni nihče razumel, ko je imela psihične težave.

Obljubili so ji boljše življenje. Lilijana je bila hvaležna za te besede, a vseeno se je še enkrat opravičila. Začela je razumeti, da bi lahko vsi zbežali, saj so v hiši vsi potrebovali počitek, a v tistem trenutku je preprosto mislila le nase. Mislila si je svoje in verjela je v to, da so njeni starši že dali čez adolescenco in da so sedaj že v drugem obdobju. Starajo se in sami so si izbrali tako pot, Lilijana pa je šele 17-letno dekle, ki ima pred sabo še celo življenje.

Zajokala je, toda tokrat od sreče. Verjela je, da se vse počasi ureja. Bila je hvaležna, da je doživela vse to in se iz tega veliko naučila. A nikoli ji ni bilo jasno, zakaj se je vedno v sreči našla nesreča in v nesreči sreča. Vse se je tako izmenjavalo, kot se izmenjujeta dan in noč. Ni vedela kaj je prav in kaj ne, saj je kljub temu, da je naredila napako, hkrati doživela še veliko srečo.

Lian je obljubil, da se bo oglasil. Spomnil se je njunega prvega srečanja in bil vesel, da se je zgodilo tudi to sedmo srečanje, usodno srečanje. Lilijana mu je pomahala in se z nasmehom odpeljala v objem svojega očeta.

Ko je prišla domov je v predalu našla pismo, katerega je napisala za v slovo materi, a ji ga  kasneje pozabila pustiti na mizici, saj se je za odhod odločila v zadnji sekundi. Prebrala je besede, ki jih je napisala  in si rekla:,,Ja, res so bila nebesa!'' Nasmejala se je in že je šla k babici na njivo. Od daleč je vzkliknila:,,Babi jst sm šla na dopust!''


Zadnje novičke

Prejšnji članekVideo! Na voljo prvi napovednik filma 50 odtenkov sive!
Naslednji članekOpa! Victoria Beckham: Kate Middleton podarila par Louboutink