Klic ljubezni 2. del

Rachel se je odpravila na kavo v lokal v športnem centru. Spotoma je kupila neko žensko revijo, ki jo bo samo prelistala in pustila v lokalu. Veselo je pozdravila lastnico lokala, Mary. »Danes imaš dokaj polno. Kje pa je Irene?« je vprašala žensko srednjih let, ko ji je prinesla kavo in se za sekundo usedla za mizo. »Ja, kar pestro je. Irene je klicala, da je zbolela,« je žalostno vdihnila, saj je Irene ena njenih najboljših natakaric, ki je svoje delo rada opravljala in zaupala ji je, saj je bila poštena in odgovorna in če je poklicala, da je zbolela, potem je bilo nekaj resnično hudo narobe z njo. »Beverly je pred dvema dnevoma odpotovala na zasluženi dopust, Dawn bo prišla takoj, ko bo končala z mamo pri zdravniku,« ji je povedala in vstala, saj sta nova gosta vstopila v lokal. »Naj ti jaz pomagam,« se je ponudila Rachel, »danes imam še prosto in ničesar nimam v načrtu.« Mary jo je hvaležno pogledala: »Bi res? Nikoli ti ne bom pozabila.« »Seveda, ni problema,« se je nasmehnila Rachel in dvignila svojo kavo ter si jo odnesla do točilnega pulta. Mary je sprejela naročilo novih strank in se takoj lotila priprave naročenih napitkov. Rachel je srknila svojo kavo in naročeno odnesla do mize. Mary je imela delo za točilnim pultom.

Brian se je najprej sprehodil po svoji hiši. Poklical je sestro in se ji zahvalil za opravljeno delo. Iz avtomobila je znosil svoje stvari v spalnico in se urno razpakiral. Škatlo s spomini je pospravil v kot garderobne omare v katero je spravil prazni torbi ter kovček. Imel je veliko več prostora v omarah kot garderobe, a se s tem ni obremenjeval. On je bil zadovoljen. Nikoli ni bil mahnjen na ekstravagantne kroje in elegantne obleke. Njemu je bilo pomembno, da ima ravno dovolj oblačil v katerih se je dobro počutil. Sestra Erica je poskrbela za vse drobnarije kar jih je v hiši potreboval, od kozarcev, krožnikov do brisač in posteljnine. Nocoj, po večerji se bo dokončno vselil v svoj dom. Jutri je nastopil svojo novo službo. Poklical je prijatelja in reševalca iz vode v športnem centru, Raymonda in se z njim domenil za kavo. Še enkrat se je ozrl po svojem domu in se odpravil v športni center.

Rachel je postregla naročeno in se odpravila do novih gostov. Nasmehnila se je Brianu in se s pogledom malo dlje zadržala na Raymondu: »Pozdravljena, kaj vama lahko prinesem?« »Kakšno lepo presenečenje. Si se odločila zamenjati poklic?« se je Raymond lenobno nasmehnil. »Več znaš, več veljaš,« se je Rachel zahihitala in skomignila z rameni, »danes je moj prvi dan, zato le glej, da boš pustil dobro napitnino, v kolikor bosta sploh kaj naročila.« »Jaz bi podaljšano kavo in kozarec vode,« je izustil Brian, ko ga je postavna rjavolaska, z velikimi zelenimi očmi na lepem in ženstvenem obrazu, pogledala. »Zame kavo s smetano in mineralno vodo,« se je zabaval Raymond. »Dobita,« je veselo rekla Rachel in pomežiknila Raymondu. »Se meni samo zdi ali te je postavna natakarica osvajala?« se je tiho zabaval Brian, ko se je Rachel dovolj odmaknila, da ga ni več mogla slišati. »Ko bi me vsaj,« je žalostno vzdihnil Raymond in očarano zrl za Rachel. »Samo prijateljica je in ni natakarica. Kot vidim je danes Mary sama in Rachy, ki je prišla na kavo, se je sigurno ponudila, da ji pomaga. Rachy je dobrega srca, pametna, pridna in sposobna ženska,« je hitro razložil prijatelju, ki ga že predolgo ni bilo domov. Rachel je na pladenj položila naročeno za Briana in Raymonda. Seveda je Briana takoj spoznala, ko ga je videla. Kako ga ne bi? Kdo ga pa ni poznal? Nikoli ga še ni srečala, a po slikah iz časopisa ali po posnetkih televizijskih prispevkov bi rekla, da se je ta mladenič po nesreči spremenil. Njegov obraz je dobil ostre črte in bolj zrel in odrasel izraz, le njegove rjave oči so nagajivo svetile. Najverjetneje je tudi malo shujšal, a pod oprijeto mikico je lahko opazila čvrste mišice. Ravno, ko je hotela dvigniti pladenj in jima odnesti naročeno, je vstopila Dawn. Istočasno je pozvonil njen mobilni telefon, ki ga je skupaj s torbico obesila na obešalnik za vrati skladišča. »Bom jaz odnesla naročilo, samo povej komu in se oglasi na telefon,« je rekla Dawn. »Raymondu, hvala,« je rekla Rachel in vzela svojo torbico. »Rachel, hvala tebi,« je dodala mladenka in s pladnjem odšla proti  mizi, kjer sta sedela Raymond in Brian. Brian je opazoval Rachel. Nekam znana se mu je zdela, a ni vedel kdo bi lahko bila. Ni mogla imeti več kot dvajset let. Opazil je, da se je med pogovorom zresnila. Hitro je končala, nekaj je šepnila Mary, ki jo je objela in se urno odpravila. V slovo je pogledala k njima in jima samo pomahala nato pa urno odkorakala.  Brian je še nekaj časa zrl za njo. Končno se je obrnil k prijatelju, ki je prav tako zrl za postavnim dekletom. »Ta Rachy, nekam znana se mi zdi, a ne vem kam bi jo dal,« je iskreno rekel Brian. Raymond ga je debelo in presenečeno pogledal nato pa bruhnil v krohot. »Kaj?« je jezno vprašal Brian. »Nič! Tako podobno tebi. Glej, zdaj si tukaj in kaj hitro jo boš spoznal. A povem ti, dekle ni kar tako, ne pusti se zapeljati. Ima zelo visoka merila in prefinjen okus,« se je zabaval Raymond. Saj bi mu Brian povedal kar mu gre, a delno ga je resnično privlačila in njunega pogovora ni hotel nadaljevati pred Rojom, glavnim trenerjem plavalne ekipe, ki se jima je ravnokar pridružil za mizo.