Led Aljaske 17. del

Končno jim je uspelo umakniti toliko skal, da se je pokazala drobna špranja.
»Madison!« je ponovno zaklical Jacob, ves zelen od skrbi. V odgovor mu je Ben tik ob špranji zalajal in stekel stran. Pomolil je glavo v votlino. Nekaj časa je potreboval, da so se oči navadile teme. Nato jo je zagledal. Na pol je sedela in napol ležala ob steni. Videti je bila cela, le glava ji je čudno padala na ramo. Pomisli je, da se je morala udariti z glavo v steno in izgubila zavest. Z vsemi močmi se je lotil skal in povečal špranjo, da se je lahko splazil noter.
»Jacob, počakaj. Vedno pridejo še popotresni sunki. Naj povečamo vhod, saj ne veš kako je notri.« mu je zaklical Robert Beckett.
»Vidim jo. Noben popotresni sunek me ne bo ustavil, da pridem do nje. Nezavestna je.« mu je odvrnil Jacob in v naslednjem trenutku zdrsnil v jamo.
»Ben, takoj pojdi ven.« je ostro ukazal psu, ki ga je presenetljivo ubogal. Sam se je pognal k Madison in ji nežno dvignil glavo. Pod prsti je takoj začutil lepljivo tekočino. Prav je predvideval. Z glavo je morala udariti v steno. Urno jo je pretipal, če bi še kje bila poškodovana. Nato jo je dvignil v naročje in odnesel proti odprtini, ki so jo med tem ostali uspeli povečati.
»Nezavestna je. Naj jo kdo prime za noge in povleče ven.« je rekel, ko je obrnil njene noge k odprtini. Takoj je nekaj rok seglo proti njima. V hipu so jo uspeli izvleči ven. Nato je še sam zdrsnil ven in prevzel nezavestno telo svoje žene. Niso se še odmaknili od skal, ko so se tla ponovno stresla. Izgubil je ravnotežje, a še predno je skupaj z njo padel ga je nekaj rok podprlo in potisnilo čim dlje od vhoda in od pretečega skalnatega pobočja. Ni še odložil Madisoninega mlahavega telesa na zadnji sedež avtomobila, ko se je pripeljala ekipa iz postojanke, da preveri kaj je z njimi. Julija je takoj stopila k njemu in ga odrinila stran ter se posvetila Madison. Zaskrbljeno je strmel v Madison in komaj dihal. Robert ga je objel prek rame, Ben pa mu je sedel na škorenj in zrl v avto.
»Zunaj je in živa je. Vse bo dobro.« je Jacoba tolažil prijatelj, čeprav ni mogel skriti zaskrbljenosti v glasu.
»Odpeljimo jo v postojanko. Za zdaj je stabilna. Ima samo površinsko odrgnino, ki krvavi in kri se že ustavlja. Razen verjetnega pretresa možganov ji ni hudega.« jih je skušala umiriti Julija. Nato je sedla na sprednji sedež. Jacob se je skobacal k ženi in jo dvignil v svoje naročje. Niti za trenutek je ne bo pustil same. Ne, tokrat ne. Ljubi bog, ne bi prenesel misli, da bi jo lahko izgubil. Komaj jo je spet našel in bila sta na dobri poti, da sčasoma rešita svoj zakon. Ves čas jo je poljubljal vrh glave in ji mrmral besede ljubezni. Zastokala je in se poskusila premakniti.
»Šššš, na varnem si. Počivaj. Takoj bomo prispeli in boš lahko legla.« jo je tolažil Jacob, ko so mu drobne solze olajšanja tekle po obrazu.

Madison je odprla oči in zagledala kuštravo glavo, ki je slonela ob njeni roki na robu postelje. Jacob je spal sede in jo držal za roko. Poleg njunih prepletenih prstov pa je počival njegov vidno utrujeni obraz. Tudi v spanju ga je skrbelo. Skrbelo za njo, je pomislila. Skušala se je spomniti kaj se je zgodilo. Šla je v jamo in Ben ji je sledil. V trenutku so se tla stresla in ona je izgubila ravnotežje. Padla je, najverjetneje, saj od tam naprej je samo tema. Vse do rahlega tresenja in močnih rok, ki so jo privijale v objem. Najbrž se je med prevozom v postojanko prebudila. Prav dobro je vedela, da jo je Jacob privijal v svoj objem, kot bi od tega bilo odvisno življenje. Tudi šepetal ji je. Ljubil jo je. Seveda jo je, saj to je vedela že prej. Tudi povedal ji je. Ni je hotel ponovno izgubiti. In ona? Zaradi užaljenosti, prizadetosti in trme je preživela najhujših deset mesecev svojega življenja. Je bilo vredno? Je s tem kaj dosegla? Ga je zaradi tega kaj manj ljubila? Počasi je izvlekla svojo dlan iz njegove in ga pobožala po obrazu. Hitro se je zbudil in jo presenečeno pogledal.
»Madison, ljubezen. Budna si. Kako se počutiš?« so vrele besede iz njega.
Samo nasmehnila se mu je.
»Da mi nikdar več ne povzročiš toliko skrbi!« je rekel na videz jezno, ko se je sklonil in jo poljubil. Dvignil jo je v svoj objem in jo močno privil na svoje prsi.
»Hej, še zadušil jo boš.« se je smejala Julija, ki je vstopila v bolniško sobo.
Jacob jo je nerad izpustil. Spet jo je namestil nazaj na vzglavnik in jo ljubeče gledal.
»Ljubim te, Jacob.« je tiho zašepetala Madison in komaj prišla do zraka, ko jo je Jacob spet poljubil.
»In jaz ljubim tebe. Ne morem živeti brez tebe.« ji je šepnil in se nato le odmaknil od postelje, saj je Julija postajala že prav nervozna, ker ni pustil poškodovanki dihati.