Led Aljaske 3. del

Robert je zavil v ordinacijo k ženi. Kaj bi lahko naredil? Ko so sestavljali ekipo so natančno preučili razpored prostorov in postelj. Vedel je, da je Jacob posredoval in pomagal sestaviti zadnjo skupino. Sam mu je to povedal in ni mu pustil druge možnosti, kot da ga nastani pri Madison. Jacob si je to sam zakuhal, naj tudi sam zgladi nastalo napetost. Vsaj to priložnost mu lahko da. Že tako dolgo se vsi poznajo in oba, Medison in Jacoba, je imel iskreno rad, vesel bi bil, če bi se med njima stvari zgladile. Čas je že bil, da se pošteno pogovorita in zgladita nesoglasja.
Kenneth je hodil za Madison in spotoma kazal Jacobu prostore. Vmes je vseeno še vedno poizkušal prepričati Madison, da ga sprejme za svojega sostanovalca. »Zakaj si tako na koncu srca, Madison? Ustvarjena sva en za drugega. Daj mi priložnost in me spoznaj. Če si bova delila sobo, se bova hitreje spoznala. Mene tudi dlje in bolje poznaš kot Jacoba.« je klepetal in se trudil prepričati jo v svoj načrt. Čez ramo se je nasmehnil zdolgočasenemu Jacobu.
Madison se je ustavila na vratih svoje sobe in pogledala Kennetha. »A ti sploh kdaj odnehaš?«
Samo odkimal ji je in se zapeljivo nasmehnil.
Zavila je z očmi in odkimala. »Kot prvo, nisem na koncu srca, samo ne zanimaš me drugače kot strokovno in poslovno. Si moj sodelavec in delati moram s teboj. Pravzaprav, rada delam s teboj. Kot drugo, spoznala sem te. Si prijeten in zanimiv moški, a niti približno nisva ustvarjena drug za drugega. Kot tretje, tebe poznam dva tedna, Jacoba poznam že petnajst let.« mu je razložila, kot bi bil otrok, ki nikakor ne dojame situacije.
»Kot četrto, že osem let je poročena z menoj.« je dodal Jacob.
Kenneth se je nejeverno obrnil in pogledal Jacoba kot bi mu zrastla še ena glava.
»Si se vprašal, kaj pomeni črka A v njenem imenu? Naj ti pomagam, Anderson. Madison Catherine Anderson Benson. Pred desetimi meseci se je izselila iz najinega stanovanja. Brez slovesa. Toda še vedno ni vložila vloge za razvezo, tudi mojega priimka še ni izbrisala.« je lenobno in skoraj nezainteresirano razložil Jacob in nepremično gledal v Madison.
»Pustila sem ti sporočilo. Če bi kontaktiral svojega odvetnika, bi izvedel, da te papirji za ločitev že čakajo.« je rekla prijazno in z nasmehom, ki ni segel v njene hladne oči.
»Zbogom!« je rekel kratko. »To, je pisalo v tvojem sporočilu.«
»Mislim, da sva si par ur preden sem napisala sporočilo, vse ostalo zmetala v obraz. Ni bilo več kaj povedati.« je dodala in vstopila v sobo ne meneč se za moška na hodniku.
»Hm, glej, nisem vedel. Oprosti. Ne bom se vmešaval.« je poskušal Kenneth odpraviti zadrego.

»Ni kaj oprostiti. Nisi mogel vedeti. Vsekakor pa pričakujem, da se ne boš vmešaval.« ga je potrepljal Jacob po hrbtu in še sam vstopil v sobo ter zaprl vrata za seboj. Seveda je vedel, da mu je pred tremi meseci poslala papirje za ločitev, celo dvignil jih je pri odvetniku in jih brez trohice slabe vesti raztrgal na koščke ter vrgel v smeti. S pogledom je preletel pospravljeno in domače urejeno sobo. Tako zelo podobno Madison, je pomislil. Ob eni steni je stal pograd. Pred njim se je na tekač ulegel Ben in se počutil čisto domače. Ob drugi steni je stala dvojna garderobna omara. Njegova torba je stala pred vrati enega krila omare. Poleg je stal predalnik s šestimi predali. Na vrh predalnika je Madison zložila dišeče sveče ter vrečke s posušenimi rožami pomešanimi z dišavnicami, da je cela soba prijetno dišala. Pod oknom je stala  mizica s tremi stoli. Na mizi je stal njen prenosni računalnik in nekaj map s papirji. Na enem od stolu so ležali fascikli in knjige. Na drugi stol je študent odložil njegov prenosni računalnik.
»Tvoja omara. Odstopila ti bom spodnjo posteljo, ker oba poznava tvojo navado spanja, nočem nepotrebnih tveganj in seveda dobiš polovico mize. Spodnji trije predali so tvoji. Svoje papirje lahko odložiš na predalnik, sveče in dišeče vrečke bom odložila na nočno omarico, če ti bodo v napoto.« je rekla stvarno in z roko pokazala na omenjene stvari. »Kopalnica je takoj desno, tablica je gor, ne moreš zgrešiti.« je dodala in vzela svoj blok. »Na sestanek morava.«
»Hvala.« je rekel kratko in iz torbe vzel svoj blok in svinčnik. Urno se je obrnil in ji preprečil, da bi odprla vrata. »Kako si, Madison?«
»Kako se ti zdim? Čudovito sem.« je rekla in se nasmehnila ter odrinila njegovo roko, ki je držala vrata.
»Lažnivka.« je šepnil in pustil, da je odprla vrata.
»Pobrala sem se.« je šepnila nazaj in ga prazno pogledala. V naslednjem hipu je na obraz nadela vesel izraz in odšla.
»Lažnivka.« je žalostno zašepetal, ko ga ni mogla več slišati in ji sledil.