Ljubezen pride sama 8. del

Shenon se je vrgla v delo, pospravljala je, kuhala in pekla. Dež je že ponehal in tudi o nevihti ni bilo več ne duha ne sluha. Colin se je celo dopoldne držal stran od hiše in od nje. Počasi je umirila živce in mislila o vsem, samo o njem ne. To, kaj bo storila, bo odločila kdaj drugič. Zdaj je bila bolj pomembna odločitev ali naj sploh gre na vaško veselico. Ali bo Colin hotel iti? Pomislila je, da je prišla do slepe ulice. To ali gresta ali ne, ni bila samo njena odločitev. Kar groza jo je bilo vprašati ga, kaj bo naredil. Po eni strani si ni želela iti, po drugi strani pa je morala iti. Jutri naj bi nastopila delo v vaški veterinarski ambulanti in dr. Hortlender je napovedal, da bo ravno danes vsem sporočil novico o svoji upokojitvi in njo predstavil kot svojo zamenjavo. Kakšna zmeda, ji je rojilo po glavi. Torej morala je iti in spet se je vprašala kje je Colin in kaj bo on storil. Čeprav ga je celo dopoldne odrivala stran od svojih misli, je zdaj morala misliti nanj. Počasi je v spominu zavrtela njun pogovor. Spomnila se je vsake izrečene besede. Zdaj ga je že toliko poznala, da je vedela, da je govoril resnico. Torej mu je nekaj pomenila in bila mu je pomembna. A kot je rekel, bil je kmet, ki je na ženo in posestvo moral gledati tudi s praktične strani. Zato mu je bila čisto pripravna, da združi prijetno s koristnim. Bila je zmedena. Toliko se je poglobila v svoje misli, da ga ni slišala vstopiti. Stal je na vratih in jo opazoval. Žalost mu je napolnila srce, ko jo je gledal tako ranljivo in nemočno. Le kako naj jo prepriča v svoja čustva, ki jih čuti do nje. Le kako naj ji pokaže, da je vse kar ji je povedal tudi resno mislil. V nekem trenutku ga je opazila: "Kosilo je pripravljeno." je rekla in se premaknila do korita in začela pomivati tistih nekaj kosov umazane posode, ki so še ostali od peke. Kasneje sta pojedla v tišini in prvič od kar sta se spoznala je med njima vladala napetost in nelagodje.

Prvi je tišino prekinil Colin: "Mislim, da morava na vaško veselico."

"Ja, jaz moram, že zaradi dr. Hortlenderja." je odgovorila, ne da bi ga pogledala.

"Vidim, da si spekla pito, jaz bom nalil vino in jabolčnik. Kako naj se obnašam do tebe?" Je tiho vprašal in se trudil ujeti njen pogled. Samo začudeno ga je pogledala. Rahlo se ji je nasmehnil: "Prav si imela, vaščani tukaj drugače gledajo na najino sobivanje v tvoji hiši kakor midva ali kakor je res. Res sem te nehote porinil v ta nezavidljiv položaj in rad bi naredil kar je prav. Torej, kako želiš, da se vedem do tebe, oziroma ali naj jim vse razložim." je potrpežljivo dregnil v njun problem. Že zjutraj se je odločil, da bo naredil vse kar je potrebno, da ji bo dokazal, da jo želi zaradi nje in da mu pomeni vse na svetu. Čakal je njen odgovor in samo na videz je bil miren in sproščen, v resnici je bil napet in živčen. Njena odločitev bo pomenila prihodnost za oba. Nekaj časa sta se samo gledala. Globoko je vdahnila in z zaprtimi očmi rekla: "Vaščani pričakujejo, da objaviva zaroko, a zaradi stričeve smrti lahko vse skupaj malo prestaviva in si dava čas."

Ni opazila drobnega nasmeha na njegovem obrazu, ko je resno rekel: "Prav, potem se bom izdajal za zaljubljenega zaročenca."

Stal je v hodniku in jo opazoval kako prihaja po stopnicah. Košaro, ki jo je pripravila za veselico je že odnesel v svoj kamionet in se vrnil v hišo. Niti poskušal ni skriti svojega navdušenja nad njeno podobo. Še nikdar je ni videl takšne. Ker je bila v žalosti, je izbrala temnejše in mirnejše barve. Oblekla je hlačni kostim temno sive barve, ki je moral biti krojen in šivan po meri. Zraven je oblekla svileno svetlo sivo srajčko in elegantne čevlje z nekaj centimetrsko peto. Nežno se je našminkala in lase samo počesala in jih pustila, da so ji pokrila ramena in hrbet. Nikdar ni bila lepša in to ji je tudi povedal. Samo pogledala ga je in tiho stopila ven. Tudi sama je na videz nezainteresirano opazovala Colina. Potruditi se je morala, da mu komplimenta ni vrnila. Res se ji je zdel postaven in ne glede na to, kaj bi oblekel, bi bil videti možat in poželjiv. Svoje lase je zavezal v čop in oblekel je nove kavbojke ter svetlo modro srajco, ki je samo poudarila modrino njegovih oči. Čez je oblekel še temno moder suknjič in njej se je zdel neverjetno eleganten. Hitro je ugotovila, da to ni povezano z izbiro srajce in suknjiča, temveč z njegovo držo. Ko je stopila mimo njega, se ji je nasmehnil in ujel komaj zaznavni vonj njenega parfuma. Z zadnjimi atomi razuma se je obrzdal, da je ni privil v svoj objem in ji ukradel poljub.