Moja punca, Deni! 2. del

Mitch in Liam sta s skodelico čaja v roki sedela na oblazinjeni klopi v majhni, a domače opremljeni kuhinji. Stene, zavese, blazine na klopi in prt, kakor tudi ostali prostorni detajli so bili v zlato rdeči kombinaciji, sama kuhinja pa je bila lepe sončno rumene barve. Zunaj je besnela nevihta, znotraj pa je bilo, kot bi sedela v s soncem obsijanem raju. Mitch še nikoli ni videl tako skladno in drzno opremljenih prostorov. Pričakoval je razkošno, hladno, neokusno in kičasto opremljeno kočo, vstopil pa je v prijetno, toplo in lepo, okusno notranjost lesenega bivališča.  Spet je nejevoljno pogledal Liama: »Si prepričan, da bo tale vdor v tujo zasebno lastnino ostal nekaznovan?«

»Lepo te prosim Mitch, nič nisva vdrla, saj sva imela ključ in vem, da lastnica ne bo zamerila, ker sva se s ponesrečencem zatekla sem pred nevihto, umiri se že.« je z lenobno zdolgočasenim glasom Liam odgovoril prijatelju in še naprej srkal svoj čaj.

»Kako, da nisva vdrla, najprej si preskočil zaklenjeno ograjo, potem si v drvarnici za kočo vzel skriti ključ, da smo lahko vstopili. Umazali smo hodnik in zdaj pijemo zadnjo zalogo čaja. Če to ne bi bila koča gospodične Barbre Denise  Carter, se sploh ne bi obremenjeval, tako pa lahko pričakujeva osebno tožbo, plus tožbo naši gorsko reševalni službi. Saj nisem normalen, da sem te ubogal in ti sledil sem!« je jezno pihal Mitch, potem pa ves skesan dodal, »toda za najinega ponesrečenca je bila to edina logična rešitev.«

Liam se je nasmehnil: »Si končal s samo pomilovanjem Mitch? Nihče naju ne bo tožil in nič ni narobe, ker sva vstopila. Kako pa misliš, da vem, da rezervni ključ visi v drvarnici za škatlo s prvo pomočjo? Ograja je zaklenjena, da je veter ne bi odprl, kaj misliš ji bo ograda okoli koče, ki preprečuje večjim živalim obisk, če bi veter odprl vrata in jih povabil naprej! In nekdo, ki ti podari nekaj sto tisoč dolarjev letno in je tvoj pomembnejši sponzor in dobrotnik, te ne bo tožil zaradi dveh vrečk čaja!« »Liam, ne mešaj gospodične Carter z njenim očetom Paulom Carterjem, saj sem vendar jaz finančnik v naši zvezi in vem od kod prihaja denar in kdo podpisuje plačilne naloge za nakup naše opreme!« se je spet razburjal Mitch in skoraj jezno gledal prijatelja.

»Nič ti ne veš,« je Liam zamahnil z roko in vstal,  »že res, da ostareli Paul podpisuje naloge in da je njegovo ime zapisano pod vodstvom Carterjeve korporacije in vseh ostalih poslovnih lastnin Carterjevih, toda po tistem poskusu goljufije nima on nobene besede več, še navadnega računskega strojčka ne more kupiti brez odobritve svoje hčerke, zakonite lastnice vsega Carterjevega premoženja.«

»Daj no daj Liam, od kod pa en doktor in to ortoped pozna ekonomsko, poslovno plat Carterjeve družine. Pa ja ne misliš resno, da bi ena razvajena, nedelovna in neodgovorna bogatašinja znala tako uspešno upravljati s takim gigantom kot je Carterjeva korporacija,« je skoraj posmehljivo rekel. »Povej mi,« Liam se je z obema rokama naslonil na mizo pred Mitchem, »ti, ki si očitno boljši poznavalec družine od mene, pa ti osebno poznaš to ošabno bogatašinjo?«

»Ne, osebno je ne poznam, je pa moja družina v zelo dobrih odnosih z ostarelim Paulom Carterjem in človek se mi smili, ko trpi s tako osebo, kot je njegova hčerka Barbra.« je skoraj v eni sapi odgovoril. »Veš, mislil sem, da te poznam in da ti ljudi najprej sam spoznaš in oceniš preden javno podaš oceno njihovega karakterja. Moram ti povedati, da si v primeru Carter slabo obveščen in se zelo motiš. Družinsko poznanstvo ti je zameglilo presojo. Škoda, ne veš kaj zamujaš,« ga je rahlo razočarano pogledal Liam in se naslonil na pult.

»Zdaj pa govoriš, kot bi bil z gospodično Barbro najboljši prijatelj,« se je zarežal Mitch.

»Pusti zdaj Carterjeve, povej mi nekaj drugega. Si kdaj premišljeval, da bi tukaj malo više v hribu, tam blizu Robovega prepada, imeli za gorsko reševalno službo eno takole kočo. Lahko bi tudi rahlo posegli v hrib in postavili nekaj ograd, s tem bi nudili zavetje manjšim živalim, imeli bi krmilnice in malo bi z živalmi naselili ta del narodnega parka. Tista planota malo višje je idealna za helikoptersko pristajališče. Vse preveč nesreč se dogaja tukaj, mislim, da bi naša stalna prisotnost dokaj pripomogla k varnosti.«

»Dobro Liam, ne delaj se norca iz mene, saj veš, da že nekaj časa premišljujem o takem projektu, le finančno mi ga še ni uspelo spraviti v realizacijo in kar še nekaj časa bo trajalo, da zberem dovolj sredstev za to.« je kar malo razdraženo rekel Mitch in si z roko šel skozi zdaj že napol suhe lase.