Moja punca, Deni! 26. del

»Ne pa ne, tako čutim in bog mi je priča, da ne vem zakaj in kako sem se spet zapletel v pogovor o mojih mislih do tebe. Iz mene vedno izvabiš vse tisto, kar ti hočem prikriti.«

Počasi se mu je približala in zapeljivo rekla: »Mogoče bi te pa rada postavila na realna tla. Še bolje pa, če te postavim, na svojo realno posteljo.« Počasi ga je porivala nazaj proti postelji  v katero ga je porinila s težo svojega telesa, toliko je še bil priseben, da jo je povlekel s seboj.

***

»Potrudi se še malo, kakšen planinec pa si?« ga je izzivala.

»Tak v bolniški.« je komaj dahnil, ko je prišel do malo sape.

»Saj imaš svojega osebnega zdravnika pri sebi, zato se ti ni treba bati, zaupaj mi, da lahko poskrbim zate.« ni odnehala.

»O, saj ti zaupam, zelo lepo skrbiš zame.« se je pobalinsko nasmehnil.

»Ne izzivaj, da te ne doleti posebna nega.« mu je vrnila z isto mero.

»Če imaš v mislih fizioterapijo enega dela telesa, sem takoj za in on tudi,« se je trudil biti nedolžen in neveden.
»Točno to imam v mislih. Še prej pa me moraš dohiteti.«

»Kako kruta si do mene.«

»Ne pa nisem.«

»Kako, da ne?« se ni dal.

»Tako, ker nisem!  Samo spodbudo ti dajem, če me dohitiš sem tvoja in podredila se bom tvojim željam.« je rekla med smehom in jo mahnila naprej.

»Ja, še prej pa me boš izmučila po teh skalah, da si bom na vrhu želel samo počivati.« je rekel vdan v usodo.

»Bom počakala, da prideš malo k sebi. Saj je šele jutro in do Robovega prepada je čisto blizu.«

»Kako sem se le pustil prepričati, da greva peš gor do prepada?« je bentil sam nad seboj.

»Joj, nehaj že! Res ne vem kakšen gorski reševalec si, če ne moreš teh nekaj metrov v hrib?« ga je okregala.

»Teh nekaj metrov je, draga moja, kar slab kilometer in namesto po cesti, me vodiš po skalah. Res, da je bližje ni pa tako položno. In ni mi težko, saj rad hodim v hribe in z veseljem sem gorski reševalec, samo pozabljaš, da imam poškodovano nogo, ki še ni v stari formi in ko te ulovim, ti bo trda predla.« ji je zdaj on poskušal groziti.
»Uf, kar malo se bojim.« je rekla na videz prestrašeno in se trudila prikriti smeh.

»Ja, draga moja, boj se! Tukaj sva zdaj na mojem terenu. Urno se ji je približal in jo zagrabil za pas, ter povlekel sebi v naročje. Grizljal ji je ušesno mečico in jo trdno držal v objemu. »Te je že kaj strah?« »Ne, ni me strah, sem pa radovedna.«