Moja punca, Deni! 29. del

Mitch je sedel  zadaj v avtu in poslušal Sophy, ki mu je hitela razlagati kdo vse bo na Denini zabavi in kdo je kdo in kako so povezani in kakšno vlogo v Deninem življenju vsak od njih zavzema. Šele zdaj se je dodobra zavedal, da gre tako rekoč na družinsko srečanje, pa čeprav ljudje, ki jih bo srečal niso v krvnem sorodstvu. Postalo ga je malo strah. Ga bodo sprejeli, mu bodo dovolili blizu Deni, je dovolj dober za njo? Istočasno mu je laskalo, da ga je povabila na tako pomemben dogodek. Torej sigurno tudi on njej nekaj pomeni, da ga želi predstaviti drugim. Spet je bil živčen kot šolarček. Komaj je čakal, da jo bo videl in se je dotaknil. Vse jih je poznal s slik in že prej se je trudil, da bi si zapomnil vsa imena in vsaj približno kdo je kdo.

Kljub temu je bil ves zgubljen, ko se je pred njim pojavilo nešteto rok in obrazov, ko so končno vstopili v Denino stanovanje in ko so se vsi naenkrat hoteli pozdraviti z njimi. Bil je zgubljen kot otrok na oddelku z igračami. Slišal je samo prijetne pozdrave. Roke s katerimi se je rokoval, so prav vse izražale dobrodošlico in prijateljstvo. Zdelo se mu je, da so ga prav vse prisotne ženske poljubile na obraz, kar je očitno bil normalen pozdrav za to veselo druščino. V vsej evforiji je težko čakal, kdaj bo zagledal in zaslišal svojo ljubljeno. Zadnji se je z njim pozdravil Andy in mu pokazal proti delovni sobi: »Tam je. Telefonira. Kar pojdi mislim, da bo obema dobro delo, če se bosta lahko vsaj pozdravila na samem, kajti potem ne bo možnosti za zasebnost.« Mitcha so skoraj porinili v delovno sobo in ko je tiho zaprl vrata, se je Deni obrnila proti njemu in na obrazu ji je zaigralo veselje in sreča. Urno je stopila k njemu. S prstom se je najprej dotaknila svojih ustnic in nato njegovih. Dojel je, da ima pomemben pogovor in ni je želel motiti. Razumel je in v tišini je čakal, da konča. Ves čas jo je opazoval in se utapljal v njeni bližini. Zdela se mu je še lepša, kot si jo je vtisnil v spomin. Sanjaril je z odprtimi očmi in sprva ni dojel, da je končala pogovor. Šele, ko je občutil njene žgoče ustnice na svojih je glasno omamljen vzdihnil in si vzel vso sladkobo, ki so jo ponujale njene ustnice. Njun poljub je bil dolg in strasten.

Deni je le uspelo reči, da je vesela, da je prišel in da bi se spodobilo, da se vrneta med druščino pa čeprav si ga želi samo zase. Večer je potekal v normalnem, veselem in glasnem vzdušju. Veliko so se smejali in še več so si imeli za povedati. Mitch se je hitro vklopil v njihove pogovore. Dojel je njihov smisel za humor, ki je bil zelo podoben njegovemu.

Jasno mu je bilo, da so ga sprejeli in da so mu zaupali, da bo dober do  Deni. Kljub temu se je zavedal preproste resnice, v kolikor jo bo prizadel, bo imel veliko opravka prav z vsakim od njih. In boleče se je zavedal, da že zaradi svoje ljubezni do nekdaj osovražene ženske, noče imeti opravka z njimi. Le kako naj jo prepriča, da jo ljubi in da se je spremenil? Istočasno ga je mučilo vprašanje ali je to res ljubezen, saj še nikoli ni bil res zaljubljen. Vedel je, da hrepeni po njej in da vsak trenutek, ko je ni ob njem, jo neizmerno pogreša. Prepustil se je živahnemu ritmu večera in komaj čakal, da bo z Deni ostal sam v okrilju njene spalnice.

Poleg tega, da se je želel ljubiti z njo in nadoknaditi dneve, ko sta bila ločena, jo je želel povabiti na vsakoletni humanitarni družinski ples v hišo svojih staršev. Na ples, kjer je že nekaj let igral gostitelja. Na tisti ples, katerega se je vedno udeležil tudi njen oče.