Moja punca, Deni! 38. del

Deni ni mogla spati. Spala je nekaj ur, zdaj je pa že pol ure strmela v temo. Najbolje bo, da vstane in se počasi odpravi na pot, tako bo že zjutraj pri Mitchu in ga bo ujela doma, še preden se vrne na postajo. Vedela je, da sta Mitch in Liam ta vikend dežurna in če ni nesreče ali kakšne druge nevarnosti, bosta šla domov spat. Vsekakor bi se o otroku raje pogovorila z Mitchem na samem, v zavetju njegovega doma, kakor pa pred Liamom in drugimi reševalci. Počasi je vstala iz tople postelje in se oblekla v udobne kavbojke in prijetno bombažno majico. Pograbila je že sinoči zapakiran kovček, napisala zahvalo in obvestilo o odhodu za svoja gostitelja  in se neslišno od tihotapila proti vratom
.
V avtu si je nastavila radijsko postajo z dobro rokovsko glasbo, na bližnji črpalki si je kupila kavo in nekaj  rogljičkov za na pot in vsa vesela in zadovoljna zapeljala k moškemu, ki ga ljubi. Čeprav se je držala vseh omejitev in zakonov je  zelo hitro prispela. Ko je zapeljala v Mitchevo garažo je bila zadovoljna, ko je zagledala njegov avto na parkirnem prostoru. Seveda je vedela, da včasih uporablja tudi službeno vozilo in da to ni sto procentni dokaz, da je res tukaj. Vseeno, glede na zgodnjo uro, je verjela, da ga bo našla doma. Imela je ključ Mitchevega stanovanja in tokrat je bila vesela in ponosna nase, da ga je vzela s seboj. Pograbila je samo svojo torbico in se odpravila v stanovanje. Neslišno je odklenila vrata in ker je v dnevnem prostoru gorela lučka, se je nežno nasmehnila in odpravila tja, toda prostor je bil prazen. Raziskovala je naprej. Ko je opazila, da tudi Maca ni nikjer, se je žalostno sprijaznila z resnico, da Mitcha ni doma. Kljub temu je še pokukala v spalnico, saj so bila vrata odprta in tudi iz spalnice je prihajala nežna svetloba nočne lučke. Ni ji šlo v račun, da bi Mitch odšel in pustil razsvetljeno stanovanje.  Otrpnila je od groze, ko je na Mitchevem vzglavniku zagledala šop dolgih, rdečih las, po tleh pa v naglici odvrženih nekaj kosov ženske obleke. 

Obrnila se je na peti in zapustila stanovanje. V naglici in čisto nagonsko je zapeljala proti soseski v kateri sta živela Liam in Sophy. Ni bila jezna, ni bila razočarana, nič ni bila, samo vozila je, brez kakršne koli misli ali občutka. Pripeljala je na prazen dovoz pred hišo in avtomatično pobrala svojo torbico, ki je ležala na sovoznikovem sedežu ter se odpravila proti hiši. Še preden je uspela pozvoniti ji je Sophy, ki jo je opazila skozi okno, odprla vrata. »Kaj se je zgodilo, si dobro?« jo je prijateljica spraševala medtem, ko jo je vlekla proti kuhinji, kjer je ravno kuhala kavo. Deni se je usedla na oblazinjeno klop in strmela predse, šele, ko je Sophy pred njo postavila skodelico z dišečo in kadečo se kavo je dvignila glavo in se bežno nasmehnila svoji prestrašeni prijateljici. »Sedi, veliko ti moram povedat.« je rekla počasi. Tako ji je podrobno opisala svojo izkušnjo z Bobom in ji zaupala, da je noseča in kako je prišla k Mitchu in v njegovi postelji našla žensko. Tudi to ji je povedala, da je vse kar je Mitcha prosila, da bi ji bil zvest in naj ji pove in naredi konec, ko ga več ne bo zanimala. Zdaj je spoznala, da je prelomil obljubo.

Takrat se je spomnila na ključe in jih položila na mizo s prošnjo, naj mu jih Sophy vrne. Sama pa je prosila, če lahko dobi zajtrk preden se odpravi domov, ker tukaj noče ostati dlje kot je potrebno. Seveda se je opravičila Sophy, da ne misli nje in da bi res šla rada domov in na posvet k svoji ginekologinji, kajti od tega trenutka naprej je ona srečna nosečnica in noben moški ji ne more pokvariti sreče. Zatrdila je še, da lahko vozi in da se počuti čudovito. Ker se ji je v obraz vrnilo nekaj barve in ker so njene oči srečno žarele, ji je Sophy verjela, da bo vse tako kot je treba.  Po obilnem zajtrku in obljubi, da jo bo poklicala takoj, ko konča pri zdravnikih, se je Deni odpeljala proti domu. Kljub zadovoljstvu zaradi otročička je čutila praznino v srcu. Odločila se je, da gre najprej do svoje osebne zdravnice, potem pa do Suzane, ki je že bila v petem mesecu nosečnosti. Imeli bosta ogromno stvari in tem za pogovor.

Potem se bo še malo razvajala z nakupi in ko pride domov bo prva stvar, ki jo bo naredila ta, da izklopi telefon in naroči vratarju, da je ne sme nihče motiti. Zadovoljna sama s seboj je začela prepevati v spremstvu radijske postaje, saj se je zavedala, da si ne sme dovoliti, da bi mislila na Mitcha ali na dogodke tega jutra. To ni bilo dobro ne zanjo ne za njunega otročička.