Moja punca, Deni! 6. del

Mitch jo je nejeverno gledal in ni vedel kaj naj si misli. Še preden se je odločil kako in kaj v zvezi z njo, je že prišla nazaj s krožnikom juhe. Počasi mu je malo dvignila vzglavje in ga žlico po žlico hranila. Opazil je, da leži v srajci in spodnjih hlačah, ki pa niso bile njegove. Deni je čutila njegova neizgovorjena vprašanja in mu je z nasmehom dejala: »Glej, ko sem vpisala medicino sem najprej hodila v bolnico čistit, potem sem pomagala sestram pri negi pacientov in šele potem sem postala zdravnica. To je moj poklic in midva imava strogo poslovni odnos, naj ti ne bo nerodno.« Previla mu je rano na nogi in zamenjala vlažno brisačo na čelu, potem pa tiho dejala: »Že dolgo ležiš in od padca te mora vse boleti, do zdaj si spal, zdaj pa ni več varno, da te držim v takem stanju, ves ta čas sem ti masirala mišice, samo, da tega nisi čutil, tudi zdaj je čas za masažo. Malo bo bolelo, toda preležanin ne boš dobil in prekrvavljeno tkivo se bolje celi.« Sedla je k njegovim nogam in nežno začela z masažo stopal.

»Čeprav ne zgleda, sem ti hvaležen za vse kar delaš.« je tiho dejal Mitch. »Povej, kako si me nezavestnega spravila do koče, saj sem precej višji od tebe in tudi težji,« je bolj šepetal kot govoril. Deni ga je gledala, potem pa se skrivnostno nasmehnila: »Zelo težko!« malo je pomolčala in nadaljevala, »res je bilo zelo težko, vzela sem tista nova nosila, ki jih je Liam naročil prejšnji mesec, delujejo in to dobro, res pa, da sta mi tudi oba psa pomagala, seveda sem morala najprej vzpostaviti zaupanje s tvojim Macom, ljubosumno te je varoval. Mislim, da imam za ves trud, ko boš zdrav zapustil bolnico, v dobrem eno pivo,« se mu je še iskreno zasmejala.

Ta iskrenost je za trenutek omehčala Mitchevo  sovraštvo in ji je z nasmehom odgovoril: »Velja, imaš ga v dobrem, ne bom pozabil.« Potem pa se je prepustil njenim rokam in počasi utonil v spanec. Ko je odprl oči, jo je zagledal, kako sedi na tleh pred kaminom, obkrožena s kopico knjig. Nekaj je  mrzlično iskala, odprla je eno knjigo, pa nekaj zapisala in spet povlekla k sebi drugo knjigo in že je vneto listala po tretji, spet si nekaj zapisala, ves čas si je nekaj mrmrala v brado, od časa do časa se je nasmehnila, potem spet nekaj zaklela. Bilo jo je užitek gledati. Čutil je kako ji možgani delujejo v najvišji prestavi, še nekaj je zapisala in naglas rekla: »Pišuka Deni, kakšen trot si!« hitro je vstala in zavrtela frekvenco na radio postaji. Na drugi stani se je oglasil Mitchu znan glas iz reševalne postaje. Po kratkih uvodnih besedah je sprejemnik na drugi strani prevzel Liam. Deni ni zgubljala časa: »Poslušaj Liam, pokliči na moj oddelek, naroči jim naj malemu Trevisu in njegovima staršema vzamejo kri in pošljejo na analizo, veš fantu ne ugotovimo kaj je in zdaj se mi je porodila ideja, zato piši, hočem, da analizirajo naslednje,« je hitela dajati navodila v eni sapi in že mu je narekovala kratice in druge medicinske izraze. Ko je zaključila, je še pridala, da je njegova dolžnica in v sekundi zamenjala temo. Prešla je na pogovor o vremenu, obetih in možnostih, da s helikopterjem pridejo po Mitcha. Ko je Liam zagotovil, da vsaj 24 ur še ne kaže na bolje in da je prevoz nemogoč, je prvič izgubila živce in se zadrla nazaj: »Hudiča Liam, Mitch nima 24 ur!« Potem je obmolknila, saj se je šele takrat zavedala, da Mitch spi v isti sobi in če ni bil buden prej, ga je njeno vpitje sigurno zbudilo. Držala se je za glavo in mižala, tiho je rekla Liamu, da se še slišita in prekinila zvezo. Še nekaj časa je negibno sedela, potem pa se je počasi obrnila proti Mitchu in ga pogledala z vidno utrujenostjo in izčrpanostjo na obrazu.

»Dohtarca, zakaj misliš, da nimam 24 ur?«  je mirno vprašal Mitch.

»Zaradi zastrupljene noge.« je z zlomljenim glasom odgovorila. »Že od samega začetka te zdravim s prešibkimi antibiotiki, kljub drenaži in vsem umetnim in naravnim zadevam s katerim čistim ureznino in se borim proti strupu, je le ta močnejši. Zajel ti je lep kos okoli ureznine in se po krvnem obtoku počasi širi v telo, ko doseže srce je konec, tudi, če te zdaj takoj odpeljejo, je vprašanje, kaj bo s tvojo nogo.« Žalostno ga je gledala, potem pa so se ji zasvetile oči in hitro je rekla: »Pozitiven ali negativen?«