Nevihta v srcu 1.del

“Hej Robert, šef te hoče videti in prav slabe volje je po vrhu.” je zaklical detektiv Collen z vhoda v skupno pisarno. Vse oči so se uprle v detektiva Roberta Mittchella, ki je le skomignil z rameni v stilu, nič ne vem. “Nalogo ima zate, kaj več pa ne vem.” je nadaljeval Collen medtem, ko se je lenobno usedel za svojo s papirji nametano mizo.

Robert je urno vstal in odkorakal proti načelnikovi pisarni.

“Vstopi” je rekel Ted Omerton, ko je zaslišal energično trkanje po vratih svoje pisarne in za steklenim zidom videl pričakovano postavo. Z roko je pokazal Robertu naj zapre vrata za seboj.
“Želeli ste me videti.” je bil vljuden Robert.

“Ja, ja seveda. Prvo sedi.” se je nasmehnil Ted in mu z roko pokazal na stol nasproti svoje velike mize. “Najprej ti moram povedati, da te zelo cenim kot detektiva in da nisi nič kriv in naloga katero imam zate ni po kazni ali čemur koli podobnemu kazni. Ne, enostavno ti se mi zdiš edini, ki bi bil sposoben uspešno opraviti to nalogo. Vem, da bo zvenelo čudno, a za tole nalogo dobiš še dodatek pri plači in dodatnih pet dni dopusta.” je skoraj zdrdral Ted.

Robert je bil rahlo zmeden, saj se mu tudi sanjalo ni kakšno nalogo ima njegov šef v mislih. Ted je vdahnil in se ponovno nelagodno nasmehnil, kar ni bilo v ničemer podobno odločnemu in strogemu šefu. Odkašljal se je in nadaljeval: “Moja hči hoče za dva tedna na počitnice, na naš vikend v hribih. Ne morem je pustiti same, še posebej ne zdaj, ko je Billy še vedno na prostosti. Prav tako pa ji ne morem prepovedati, da bi šla. Ti si edini, ki ji boš kos in katerega vsaj malo spoštuje. Res, da je ob eni priložnosti izjavila, da si navaden ambiciozni špartak, a to je z njenega zornega kota kar spoštljivo. Žal boš dobil na grbo mojo hčerko in dva tedna življenja v divjini brez telefonov in interneta. Upam, da rad bereš in rešuješ križanke.” je počasi zaključil Ted.
“Kdaj odideva?” je vprašal Robert in pri tem ni pokazal svojih čustev ali mnenja o vsej zadevi. Ni pokazal, ker tudi ni bil prepričan, kaj naj si misli o vsem. Očitno je njegov šef mislil, da je to grozna naloga, a sam ni bil takega mnenja. Dozdevalo se mu je, da Omertonova najmlajša ni takšen bau bau in zgaga za kakšno so jo imeli in dva tedna divjine je prišlo ravno pravšnji čas za sprostitev, saj za razliko od večine kolegov in ljudi, ki jih je poznal, je bil on dokaj velik samotar in ljubitelj neokrnjene narave. Tok njegovih misli je zmotil Tedov glas: “Kate bi jutri zjutraj rada odšla. Bodi ob pol osmih pri nas doma in saj veš ta naloga je bolje, da ostane med nama, ker informacije včasih pricurljajo na neprava ušesa. Če bi me Billy rad prizadel, bo Kate najboljša tarča.” je še rekel.

“Če bo to vse, grem pospraviti po mizi in nekaj papirjev predati kolegom,” je rekel Robert in vstal, “vidimo se zjutraj in nikar ne skrbite poskrbel bom za varnost  vaše hčerke.”

“V to ne dvomim, bojim se le, da njej ne bo mar za to.” je za njim zamrmral Ted, a Robert ga ni mogel več slišati.

“Vstopi, Robert. Žal mi je, da si ti potegnil ta kratko.” je iskreno rekel Jack Omerton, najstarejši Tedov otrok in segel stanovskemu kolegu v roko. Potrepljal ga je še po hrbtu in ga usmeril v dnevno sobo. Ravno, ko sta se odmaknila za steber je Robert slišal melodičen glas svoje varovanke: “Če se ne motim, je moj babysiter prišel. Lahko kar greva.”

“Kate, bodi spoštljiva, ni on kriv, da te je dobil na grbo.” ji je zasikal nazaj Jack.

“Ne začenjaj!” je bila ledeno kratka Kate in Robert je zaznal grožnjo v njenem glasu. Torej je še vedno v sporu z bratom si je mislil in se spomnil edinega dogodka, ko jo je videl. Bilo je lansko leto v času maškar. S Collenom sta pripeljala Jacka domov po naporni delovni noči in povabil ju je naj vstopita, da bi ob kavi pripravili načrt za naprej. Niso še vstopili v hišo, ko se je pred vhodom vstavil avto in iz njega je izstopila ciganka. Presenetilo ga je Jackovo zgražanje, zato si dekleta ni dobro ogledal, kasneje pa je lahko gledal le njen hrbet. Jack je jezno napadel mladenko, da kdaj se hodi domov, na kar se mu je ona le zasmejala in odgovorila z vprašanjem, če ima mogoče policijsko uro. Kar je seveda Jacka še bolj razburilo, zato jo je opomnil, da ne more kar tako spati kjer se ji zdi. Ciganka je rahlo nagnila glavo in se zahihitala: “Zakaj pa misliš, da sem spala dragi bratec?” Jack je zajel sapo in le vprašal, če je pijana, na kar mu je resno odgovorila, da nikdar ne meša alkohola in kokaina. Jacku so se razširile oči in je le uspel izustiti opažanje: “Pol oblek imaš v culi.” “Seveda, saj se je postavni gusar prav potrudil, da mi je slekel prav vsak košček garderobe. Le zakaj bi se jaz mučila in vse oblačila nazaj?”  Robert je seveda takoj, že iz tona pogovora, sklepal, da Kate draži brata. Lahko jo je razumel, sam je živel s tremi sestrami, Kate pa je imela tri brate. Seveda je bil on v prednosti, ker za razliko od nje ni bil najmlajši. Hitro je ponovno prisluhnil pogovoru in ujel Jackovo izjavo, da ga čisto nič ne briga sestrino ljubezensko življenje, na kar mu je odgovorila z glasnim smehom in pripombo, da ga še kako zanima, a si ne upa vprašati. Te nesmisle je prekinil oče Ted, ki se je pojavil na vratih in je s kratkim stavkom, naj nehata, utišal oba.

Robert je sumil, da je Ted moral ujeti ves pogovor in ker ni bil nič kaj jezen na hčerko je domneval, da je njegova teorija o draženju pravilna. Medtem, ko sta se Jack in Collen zgražala nad njo ji je on dal pozitivno točko. Sedaj je stala na sred hodnika in čakala nanj. Še vedno je ni mogel videti, saj so se vsi trije bratje postavili okoli nje, ker pa so bili vsi Omertonovi moški visoki, so jo v popolnosti zakrili. Vseeno je slišal njeno vprašanje: “Kdo je nesrečnik, ki me mora spremljati?” In eden od fantov je izustil njegovo ime, kar je povzročilo nekaj trenutkov popolne tišine. Nato je le spregovorila: “Mislila sem, da oče ceni detektiva Mittchella, le s čim se mu je zameril.” “To boš morala vprašati očka, a koliko jaz vem Roberta oče zelo ceni in mislim, da te ni dobil po kazni, zato le glej, da ga ne ujeziš!” se je zasmejal Jack in se odmaknil, da bi Robert stopil bliže. Videl jo je le od strani in v ničemer ni več spominjala na temnolaso ciganko. V resnici, je Kate bila še za odtenek bolj blond od svojih bratov, njena nežna smetanasta polt je kar žarela. Vitko, srednje visoko postavo, ravno prav zaobljeno na delih, ki so moškim najljubši, je imela oblečeno v kavbojke in športno srajco. Na nogah je imela soperge in čez ramo manjšo boršo. Njeni dolgi lasje so spleteni v kito padali čez hrbet in ko se je obrnila in ga pogledala z najbolj modrimi očmi, kar jih je kdaj videl, je skoraj ostal brez sape.

“Pozdravljeni detektiv Mittchell, mislim, da se uradno še ne poznava. Jaz sem Kate in prosim kličite me Kate.” je rekla vljudno in mu ponudila svojo roko.

Stisnil je njeno ponujeno dlan in rekel: “Prosim, da me tikate, ime mi je Robert. Veseli me, da sva se končno spoznala. Lahko zdaj greva?”
“Seveda.” je rekla in se pri tem rahlo nasmehnila ter takoj nato napotila proti izhodnim vratom.

“Srečno in zapomni si, videz vara, ne dovoli, da te mala pijavka spravi ob živce.” je Robertu svetoval Jack. Kate je samo zarenčala, ostali pa so se zasmejali, kar je dalo Robertu vedeti, da se vsi zelo dobro razumejo in v resnici imajo zelo radi. Tudi dejstvo, da so vsi trije bratje prišli pospremiti Kate, čeprav niso več stanovali doma, je dokazovalo o njihovi navezanosti.