Nevihta v srcu 4.del

Čeprav se nista veliko pogovarjala, sta uspela ujeti medsebojno harmonijo. Tudi večerjo sta pripravila skupaj z izmenjavo le redkih besed. Imela je prijeten glas in rad ga je poslušal, a v tem trenutku se je zadovoljil tudi samo z njeno bližino. Zdelo se mu je, da se v celoti dopolnjujeta in da je njuno druženje nekaj čisto normalnega, kot bi bila že od nekdaj skupaj. Gledal je kako počasi in s stilom je in poželel je, da bi lahko okusil njene polne omamne ustnice. Ponovno se je moral opomniti, da je Omertonova hči in zanj nedostopna in njena varnost in življenje sta na prvem mestu in jo bo branil tudi po ceno svojega življenja.

Zaman se je trudila, da ne bi mislila nanj kot na moškega. Misli so ji venomer uhajale k njegovim čvrstim mišicam in tistemu nežnemu dotiku njegovih rok, ki so zadržale njen padec. Že nekajkrat se je ujela, da premišljuje, kako bi bilo s prsti drseti po napeti koži njegovih rok, prsi, hrbtu,… “Nehaj že!” se je ponovno, neslišno, v sebi oštela. Saj ni bila toliko časa brez moškega, da bi zdaj morala ob prvem ponoreti, si je govorila in poskušala umiriti divje razbijanje srca. Pravzaprav, moški so jo obkrožali ves čas, pri tem ni upoštevala svojega soplesalca in njegovega partnerja, temveč vse tiste prave moške, ki so jo obletavali in zapeljevali na vsakem koraku. Do nobenega od njih ni nikdar čutila nič takega, kot čuti zdaj ob osovraženem detektivu. Prisilila se je, da je pojedla hrano in pri tem je naštevala vse stvari, ki jo pri detektivih motijo. Konec koncev je potrebovala nekaj, kaj ji bo zaposlilo možgane. Po večerji sta s skupnimi močmi pospravila ostanke večerje, preverila vsa okna in vrata ter se odpravila vsak v svojo sobo. Vljudno sta si zaželela lahko noč in vstopila vsak v svojo privatnost.

Čez dobro uro je glasno potrkala na njegova vrata. Poleg trkanja je slišal tudi njen glas: “Nekaj ti moram pokazati, nujno je!”

“Vstopi, odprto je.” je rekel in vstal iz postelje. Prej, ko je prišel v sobo je nemočno obsedel na postelji in mislil na njo. Slutil je, da ne bo mogel zaspati, zato je vzel eno izmed knjig, ki jih je prinesel s seboj in kar oblečen legel na posteljo. Strmel je v popisane liste debele knjige, ki si jo je že nekaj časa želel prebrati. Še vedno je bil na prvi strani, zato jo je zaprl in odložil na nočno omarico.

Urno je vstopila in ga skrušeno gledala: “Rada bi se opravičila. Priznam, da si nikdar ne bi mislila, da boste imeli prav in res sem bila preveč otročja in predrzna. Opravičujem se za vse grde besede glede tvoje previdnosti.” je čebljala in v roki stiskala belo kuverto.

Samo gledal jo je in ji pokimal: “Ni potrebe po opravičevanju.” je rekel in jo poskušal pomiriti. Bil je dober opazovalec in zaznal je jezo, ki jo je skušala potlačiti in na trenutke se mu je zdelo, da jo je strah. Še preden ji je lahko ponudil naj sede je sama stopila naprej in se usedla na njegovo posteljo.

“Poslušaj.” je rekla in za trenutek zaprla oči v nameri, da se zbere in mu vse pove. “Ko sva odhajala od doma je prišel poštar, pričakovala sem pismo z univerze, zato sem stopila do njega in prevzela pošto. Hitro sem pregledala kuverte, ven potegnila tisto naslovljeno name in ostalo dala enemu od bratov.”

“Spomnim se,” je tiho dodal in čakal nadaljevanje njene pripovedi.