Ona

Spodnjo, nadvse čustveno zgodbo je prispevala ena izmed naših bralk, ki pa je želela ostati anonimna.  Draga anonimna, hvala. Upamo, da boš z zgodbo lahko pomagala marsikomu, ki se je znašel v situaciji, ki jo opisuje zgodba. <3

Za hip se je ustavila ter se uzrla v nebo. Ker je bilo nočno nebo brez kakršnegakoli oblačka, je kar žarelo od vsega sijaja prečudovitih, svetlečih zvezd. Obstala je. V tistih treh minutah, ko je zrla v nebo, se je počutila neverjetno svobodno. Svoboda; to je nekaj česar v svojem življenju ni nikoli  poznala.  V glavi se je v nekem slabem trenutku vse preklopilo. Zavedala se je svoje preteklosti, vedela je kaj počne takrat, a bila je negotova glede svoje prihodnosti. Njen dih se je ustavil, teža na pljučah je bila kar naenkrat težka vsaj tono. To je bilo to.

Zbudila se je v bolnišnici. S težavo je odprla svoje rjave oči, vendar jih je še isti hip zaradi močnih neonskih luči zaprla. Po dolgem času se je opogumila ter jih zopet odprla. Ob postelji je sedel njen oče. To jo je še bolj razjezilo.

»Oči, kaj se dogaja?« ga je negotovo ogovorila
.
Oče je dvignil svojo glavo polno pameti ter jo začudeno ogovoril nazaj.

»Kaj kako? Dobro veš, kaj se dogaja! Rekel sem ti, da tvoje zdravje ni nekaj s čimer lahko preigravaš ter manipuliraš vse po vrsti!«. Očetove besede so jo razočarale. Želela si je, da bi ji oče pridigal o dobrem ter zdravem življenju, a namesto tega je dobila še en hud prepir. Počutila se je izdano. Izdano s strani očeta. Vse odkar se je njena mama ponovno poročila z najbogatejšim odvetnikom v mestu, je bil oče vse bolj odmaknjen. Tudi sam se je počutil izdanega, prevaranega, bil je osamljen. Z očetom ni spregovorila niti besede, vse dokler ni prišla domov.

»Jutri po pouku takoj domov. Ti je to jasno?«. Njegov ton jo je tako presenetil, da se je stresla od groze.

Stekla je v svojo sobo ter se zaklenila vanjo.

Zakaj jaz? Zakaj imam jaz takšno življenje? Zakaj me ljudje ne sprejmejo takšno kot sem? Zakaj?

Celo noč so ji po licih tekle solze, nato se je zjutraj oblekla ter se počasi odpravila v šolo.

Na urniku je imela prvo uro biologijo. Kot vedno se je med odmorom držala zase, kasneje pa se je skozi uro sama prebijala v zadnji klopi učilnice ter si čas krajšala s malo zbirko umetnij, ki so nastale tekom leta. Svoja čustva je izražala tako, da je vso jezo, žalost, veselje, radost, srečo potlačila v svoji glavi, v roko vzela svinčnik ter pustila čustvom, da se zlijejo z umetnostjo v popolno harmonijo.

Dnevi, ki so sledili, so bili zanjo mučni. Ko je prestrašeno stopala po šolskem hodniku, so za njo odmevali strašni, žaljivi kriki sovrstnikov, ki so jo še dodobra zaznamovali. Ampak tega je bila vajena. Vajena je bila groznih opazk, ki so letele predvsem na njeno zunanjost, nanjo kot osebo. Prizadelo jo je tako močno, da si je, že pred časom, poskušala vzeti svoje lastno življenje. Kako lahko neko osebo doleti tako hudo gorje, pa si nihče ne vzame niti minutke, da bi se pogovoril z njo? Kako je lahko takšno stvar skrivala pred lastno družino, najbližjimi prijatelji? Morala je, saj bi jo, če bi njena skrivnost prišla v javnost, obravnavali kot še večjo spako.

Ker se je vedno držala pravil, se je, kot ji je naročil oče, takoj po šoli vrnila domov. Spet se je brez besed odpravila po stopnicah, v svojo sobo ter zaklenila vrata. 

Stala je pred ogledalom ter samo strmela vanj s solzami v očeh. Sama sebi se je zdela ogromna. Ni bila. Bilo je majhno, vitko dekletce z izjemno inteligenco sploh za svoja leta. Imela je občutek, kot da ne spada na ta svet. Zdelo se ji je, da je preprosto odveč. Mislila je, da je nihče ne bi pogrešal. Počutila se je osamljeno, bila je sama. Nihče je ni razumel, nihče ni sočustvoval z njo.

Slabotno je odkorakala v kopalnico ter za seboj zaklenila vrata. Samo stala je, stala ter jokala. V glavi so ji odmevale zlobne besede »prijateljev«. »Kit, debeluška, bojler, špeh bomba, pitbul ,…« besede so postajale vse glasnejše. Nakar poči. Začela je kričati, začela se je tresti, skratka kopalnica je bila čisto razdejana. Razdejalo jo je dekle, ki je imelo vsega dovolj. Ni se želela vrniti v šolo, ni želela živeti. Znova se je izgubila.

Nato se je spomnila dobrih trenutkov v svojem  življenju. Bilo jih je malo, a so, čeprav v globini srca, obstajali. Živo se je spominjala četrtega rojstnega dne, ko jo je očka odpeljal v  zabavišči park, kjer sta se cel dan samo brezskrbno zabavala. Spomnila se je na knjižničarko v šolski knjižnici, ki ji je ob vsak obisku šolske knjižnice namenila prijazen nasmeh ter jo vprašala po počutju.  Zatem  jo je prešinila misel, da nekomu pa le je mar zanjo. Za sekundo se je počutila bolje ter začutila majhen sijaj, upanje. Z obraza si je počistila razmazana ličila ter odšla spat.
Zjutraj se je prebudila vsak nasmejana ter se, verjetno prvič po dolgih leti, nasmejana odpravila v šolo.

Prvo uro so imeli na urniku zgodovino. Oboževala je zgodovino, njen potek nasploh. Ko bi odrasla, bi si želela potovati po svetu ter videti razne zgodovinske znamenitosti. Vse od Doline kraljev pa do Velikonočnih otokov. Oh, kaj vse bi lahko doživela.

Nato se je med malico tiho ter neopazno poskušala prebiti skozi šolsko jedilnico.  Sprehodila se je mimo mize, kjer vedno sedijo otroci, ki prihajajo iz bogatejših ter uglednejših družin, saj je za sosednjo mizo opazila prosto mesto. Hodila je z dolgimi koraki, zato da bi hitreje prišla do svojega cilja. A nato jo je fant, ki je bil višje rasti, dolgega obraza, groznega karakterja, spotaknil. Padla je, na njo pa je priletel še njen pladenj skupaj z njeno malico. V jedilnici je za nekaj kratkih trenutkov zavladala popolna tišina, nakar so se vsi skupaj ozrli k njej ter planili v dvoličen, skratka grozen smeh. Želela se je ugrezniti v zemljo. Vstala je ter se sklonjeno glavo odpravila proti garderobi. Vsi so s prstom kazali nanjo, se ji smejali v obraz, jo zmerjali. Pa saj ni storila nič. Ne zasluži si. Nikoli si ni zaslužila.

Pa ravno, ko se je zavedala, da je vredna ljubezni, so jo porinili spet na dno.

***

»Veš, na svetu je veliko ljudi, ki ti ne privoščijo uspeha. A ko se zavedajo, da si vreden več kot oni sami, udari njihova temna stran. Hočejo, da ti spodleti. Naredili bodo vse samo, da te vidijo na tleh. Ne pusti se jim, pokaži jim iz kakšnega testa si.«

»Ugh, ponoven obisk šolske psihologinje. Če že pomaga ljudem, naj raje na začetku pomaga sama sebi. Joj, kaj vse bi storila drugače. Že njena pisarna kar kriči po preobrazbi…Tako preveč svetlo je vse, ah…« si je mislila sama pri sebi. Le kdaj bo razumela, da ji nekateri ljudje želijo dobro ter ji želijo pomagati preživeti skozi to obdobje.

»A me slišiš? Me sploh poslušaš?«

»Amm, kaj? Da, seveda gospa. Vse slišim.«

Laže. Ne posluša. Pa daj no! Poslušaj. Moraš poslušati. Ne smeš nazaj. Pozabi na vse. Ni vredno. Ne poslušaj njih, poslušaj gospo, pomagati ti želi.

Vstala je,  se zahvalila za pogovor in se poslovila ter se peš odpravila proti domu. Naenkrat se je stemnilo, začelo je deževati. Ni imela energije za tek do doma, ni imela niti dežnika. Samo malo, čisto malo je pospešila ritem svoje hoje, a ni tekla. Roke si je nekako plašno skrila v hlačne žepe ter s sklonjeno glavo korakala dalje. Do doma sta jo ločili še dve ulici. Ko je hodila mimo mestnega bara, je v toplem zatočišču bara opazila svoje sošolce, vsi z nasmehi na obrazih.

Zakaj tako brezskrbno? Zakaj tako nedolžno? Kot da niso krivi ničesar. Po licu ji je spolzela slana tekočina. Šele čez nekaj trenutkov  se je zavedala, da joka. Odhitela je domov, saj se je od samega mrazu, začela tresti. Skupaj z nalivom, je dolino prekrila megla, ki je mestu odvzele še zadnje znake o prihajajoči pomladi. 

Ko je prišla domov, je v kuhinji zagledala očka. »Živjo!« ga je ogovorila vsa vesela. Kako ji uspe, kako je tega zmožna? Kako ji uspe, da si v trenutku na obraz nadane masko, ki prekrije vso bolečino? »Hej! Se bolje počutiš? Pravkar sem po telefonu govoril s tvojo razredničarko. A si res v redu? Skrbi jo.« »Ja, očka v redu sem. Saj veš, da vedno pretiravajo. Grem v sobo. Kdaj bo večerja?« »Kmalu, saj te pokličem.« In se s tihimi, a težkimi koraki povzpela po stopnicah in v svojo sobo.

Ni bila v redu. Bila je zlomljena, bila je le še senca same sebe. V zadnjih dneh se ji je pripetilo marsikaj. Slišala je besede, ki so ji postopoma lomile srce. Ves čas je samo poslušala kritike, ni se jim uprla. Samo stala je ter jih sprejemala, in si jih v glavi počasi potiho ponavljala, vse dokler se ji niso vtisnile v podzavest. Imela je vsega dovolj. Še zadnjič ta dan, zadnjič v svojem življenju se je odpravila v jedilnico, kjer je v čisti tišini povečerjala z očkom. Po večerji, med katero je dobivala zaskrbljene poglede z očkove strani, se je premaknila iz jedilnice na majhen balkon pri dnevni sobi. Čeprav je bilo hladno,  je vseeno stala naslonjena na staro, že malo razmajano leseno ograjo brez jopice.

Poskušala je še zadnjič razpreti svoja krila. Zapihal je veter, v tistem trenutku je globoko vzdihnila. Pred očmi je imela travnik, poln rož vseh mogočih barv in oblik  ter sebe v najlepši poletni obleki. Tekla je, vse hitreje in hitreje, dokler ni prispela do prepada. Stala je. Slišala je zlobne besede in skočila. Občutek, ki ga je dobila zaradi namišljenega padanja, ji je povzročil kurjo polt. Ampak počutila se je svobodno. Bila je sama, brez ostalih, brez pritiskov drugih. Sama. Svobodna. Brez vsega.

Zaradi vetra so balkonska vrata zaloputnila. Prestrašila se je, odskočila je stran od ograje. Napotila se je v dnevno sobo, kjer je njen oče spremljal dnevna poročila. »Greš že spat?« Ne, ne gre spat. Ali pač. »Ja, oči. Utrujena sem.« »No, potemtakem pa lahko noč. Se vidiva zjutraj.« Ne, ne bosta se videla. Vsaj ona te ne bo videla. Zaprla bo oči.  »Nočko, očka!« mu je dejala, kar se da prikupno in brez da bi povzročila kanček suma.

Napotila se je v kopalnico. Spet se je znašla pred ogledalom. Po licu ji je spolzela solza. Še ena. Kmalu je bila čisto razmazana zaradi ličil, ki niso bila vodoodporna. Sovražila je svet, najhuje, sovražila je sebe. Ni bila popolna, želela je biti, a vedela je tudi, da nihče ni popoln. A vseeno je želela biti. Vedno se je trudila biti najboljša, želela je izstopati. Namesto pohval za trud, pa je dobivala grozne, neprimerne, nesprejemljive ter obupne kritike, zbadljivke, opazke. Bila je jezna sama nase, mislila je, da je sama kriva, da med sovrstniki ni spoštovana, ni sprejeta. Vzela je škarje ter potegnila enkrat, dvakrat po svojem trebuhu. Želela je, da izgine, čeprav ga sploh ni bilo. Kri ji je počasi kapljala po nogah, kaj kmalu je stala v svoji mlaki krvi. Ampak počutila se je odlično, po njenem mnenju je izgledala perfektno, a še vseeno ni bilo dovolj. Nikoli ne bo.

Nato je storila to, kar je nameravala storiti že pred časom. Dvignila je pogled ter s solzami strmela v ogledalo predse. Odšla bo daleč stran, tja kamor bo imela večni mir. Bila bo kdor hoče.

Želela je zakričati, kot slovo…a ni bila prepričana, če ji bo uspelo.

Krik. Bolečina. Strah. Groza. Pogum. Srh. Odrešenje. Tišina.

Smrt.

Pa veste, kaj je res hudo glede te zgodbe? Na svetu je dejansko veliko ljudi, najstnikov, ki doživljajo isto. Pa nihče ne naredi ničesar. Preživljala je temačne čase, pa ji nihče ni dejansko pomagal. Ljudje smo čudna bitja, ki izrečejo reči, ki v naših glavah zvenijo dejansko drugače kot potem, ko jih izrečemo naglas.

Ne smeš izreči nečesa, kar lahko nekomu spremeni življenje.

Za vedno.

Najhuje pa je opazovati, kako nekdo vedno hitreje, po vojaško, samo z veliko bolj pospešenim ritmom koraka po isti poti kot Ona..