Panični napad – kaj naj naredim?!

Ena izmed obiskovalk našega portala, Patricija Krštinc je danes vesela najstnica, ki si želi vsak dan užiti v vsej njegovi lepoti. Pot njenega odraščanja je bila daleč od pravljične in ravno to jo danes dela tako zelo posebno, tako zelo vredno občudovanja.

Patricija se je odločila, da bo z nami in tabo delila svojo zgodbo o tem, kako se je v njej skozi leta nabirala tesnoba, ki je naposled izbruhnila v obliki paničnega napada.

Mogoče si se s tako tesnobo srečal/a že tudi ti, mogoče pa kdo od tvojih prijateljev, znancev.  Vsekakor ti bo branje te zgodbe odprlo pogled na stisko, ki jo lahko občutijo ljudje v tvoji bližini, pa tega sploh ne opaziš.

Pravijo, da kar te ne ubije te naredi še močnejšega.To je geslo mojega življenja.  S tem se strinjam in naj bo še tako težko, če želiš ti lahko uspe.

Bila sem popolnoma navadno dekle. Prav tako kot danes, sem bila vedno hvaležna življenju, da sem to kar sem, da imam super družino, ki me podpira in prekrasen, varen dom.  Vedno pa sem želela narediti nek nov korak glede svoje sramežljivosti, neodločnosti in ranljivosti. Želela sem postati bolj močna in samozavestna oseba.  Trenutki v življenju so me pripeljali do tega, da teh lastnosti nisem imela. Določeni ljudje so mi zbijali samozavest in vero vase. Velikokrat sem razmišljala in ugotovila, da lahko nekatere stvari, ki so te razočarale, popolnoma ignoriraš. Lahko jih, a še vedno bodo ostale v tebi, v srcu in ta bolečina bo prišla vse do glave in nastale bodo črne misli. Zgodilo se je, kar se je. Dobila sem panični napad  in s tem sem se morala enostavno sprijazniti.

Že kot majhna deklica sem v sebi nosila velik strah. Ves čas so me spremljale negativne misli. V vrtec enostavno nisem hodila, ker sem se bala ljudi in ker so se znašali nad mano, prav tako vzgojiteljica in tudi nekateri otroci, ki jim nisem bila všeč. Ni jim bilo všeč, da sem bila mirne narave, tiha in preplašena, medtem ko so bili vsi ostali pravi navihani razgrajači. Zgodba se je začela že tako zgodaj.

V varstvu sem bila doma pri babici, kjer sem se čutila varno, a kmalu je prišel čas, da sem stopila v osnovno šolo. Upala sem, da bom dobila prijateljice  in spet sem se bala kaj bo, me bo sploh kdo imel rad? Kmalu sem spoznala deklico, ki je bila moja sošolka. Z njo sem se ujela in upala sem, da bova prijateljici, a kmalu se je vse obrnilo. Jaz sem bila do nje dobra in spoštovala sem jo, ona pa je o meni govorila laži in druge nagovarjala,  da naj se z mano ne družijo. Želela je biti v središču pozornosti, želela je biti boljša od mene. To sem spoznala šele sedaj. Nekega dne mi je celo rekla, da naj ji kupim uhane, da bo le tako moja prijateljica. Ker sem si res tako močno želela prijateljico in ker sem bila, kot večina mlajših otrok, naivna, sem to res storila. Doma sem jokala, naj kupijo uhane za sošolko, pa čeprav smo bili z denarjem zelo na tesnem. Velikokrat se je zgodilo, da starši niso imeli službe, a vseeno so se me usmilili in kupili ta nakit. Ko sem sošolki naslednji dan prinesla uhane v šolo, se mi je prilizovala in seveda sem bila zelo srečna. Mislila sem, da delam dobro stvar in da me bo končno imela rada. Če me bo imela ona rada, me bo imel rad cel razred, saj je bila na nek način glavni vodja, kraljična v našem razredu.  A zelo sem se motila!

Z mano je bila le en teden, nato se je vse ponovilo. Ponovno je o meni govorila laži, govorila je kako sem debela, da kradem in še marsikaj, kar bi človeka zelo prizadelo. Vedno sem si dovolila, da se ponižam pred vsemi, da priznam stvari, katerih sploh nisem počela, vse sem zadrževala v sebi, vse težke čase sem hranila v svoji glavici in v svojem srcu. Bolelo me je in me pripeljalo celo do znižanja imunskega sistema. Velikokrat  sem bila bolna. Če sem bila cel teden v šoli, je bil že rekord.

Kasneje so prišle težave še z drugimi osebami, ki jim na žalost ne morem reči prijateljice. Prišle so težave z učiteljico, ki se je postavila na stran sošolke in o meni širila laži.  Vse se je vrtelo okoli sošolke. Vsi so mislili, da je pridna in prijazna, a njeno resnično stran ni poznal nihče! Nihče, razen mene. Leo za letom se je moje trpljenje nadaljevalo, vse do šestega razreda. Do takrat sem hodila v šolo z velikim strahom, kaj se bo zgodilo. V šestem razredu sem se uspela povezati z vsemi. Tudi sošolka se je nekoliko umirila, a vseeno me je vse do devetega razreda želela premagati, želela je dokazati, da je v vsem boljša od mene. Tudi drugi so spoznali kakšna je v resnici in lahko rečem, da se ji je vse vrnilo!

Kot pravijo, se v življenju vse vrne, vse kar si delal nekomu drugemu, vse težke čase, ki si mu jih namenil, boš kmalu doživljal sam. Nikomur ne privoščim trpljenja in slabih dni . Če vas kdo ne mara, se samo spomnite na to, da je v življenju vedno upanje na dobre dni, kot sem napisala že zgoraj. Kdor ti želi slabo, dokazuje s tem samo svojo slabo stran in svoje ljubosumje. Dokazuje, da sam nima tega, kar imaš ti!

Iz teh let sem se naučila veliko stvari in ne bom dovolila, da se mi take stvari ponovijo. Danes verjamem vase in delam na svoji samozavesti. Nekaj korakov sem že naredila in to se vsekakor pozna. A s časom bo še veliko boljše in trudila se bom, da bodo spremembe, še bolj opazne.

Razlog mojemu napadu so bile tudi nekatere druge težave, o katerih ne bi rada govorila. Lahko rečem le to, da sem ob njih čutila strah pred prepirom,  pred nerazumevanjem in nespoštovanjem.

Pri mojih desetih letih je zbolela tudi moja mamica. Moje sonce, ki mi daje energijo, moja ljubezen in moje življenje. Tudi sama je imela težko življenje.  Mamice mi je bilo žal. Nisem želela, da  se ji kaj zgodi. Vedno sem želela, da je moja družina srečna. Da bi kljub težkim časom v naši hiši  vladala mir in smeh.  V tej situaciji smo vsi veliko prejokali. Gledati nekoga od bližnjih, kako trpi, je zelo žalostno in utrujajoče. Seveda so nas obdajali tudi svetli dnevi, a nekateri si tiste res težke dneve zelo zapomnimo.

Bile so poletne počitnice v letu 2012. Ravno sem končala deveti razred in počutila sem se super. Vedela sem, da prihajam v svet srednješolcev. Na trenutke sem bila zelo žalostna, saj sem vedela, da ne bo nikoli več isto kot je bilo, da ne bom več preživljala pouka  in odmore s svojimi osnovnošolskimi prijatelji. Bala sem se, da se bo moja pretekla zgodba ponovila. Da me v srednji šoli spet ne bo nihče maral. Ponovno sem se spomnila tistih časov.  Čez te počitnice sem se res veliko obremenjevala.

Ko je prišel avgust smo se z družino odpravili v Zagreb. Bili smo na rojstnem dnevu pri nekem gospodu. Stali smo zunaj in bilo je  zelo vroče. Kar naenkrat se mi je zameglilo pred očmi. Padla sem v nezavest. Slišala sem starše, kako kričijo naj  nekdo pomaga. Odpeljali so me v rešilca, v katerem sem bila približno pet ur, vse dokler se nisem opomogla. Ugotovili smo, da imam nizek pritisk, ki me bo po vsej verjetnosti spremljal celo življenje. Dobila sem tudi infuzijo za moč. Čutila sem, da se z mano nekaj dogaja. Ves čas sem bila preplašena in vedno,  ko se mi je zavrtelo, sem želela k zdravniku, ker sem se bala, da se mi kaj ne zgodi. Ponovno sem imela strah pred nezavestjo.

Dnevi so hitro minevali, prišel 3. september, čas za šolo.  Ta dan sem bila zelo prestrašena, nisem vedela kako bom prenesla vožnjo do Metlike, kjer bom obiskovala šolo.  Imela sem strah pred popolnoma novimi ljudmi. Bala sem se sprememb in novih stvari, ki se jih bom morala navadit.  Večkrat sem jokala in preveč razmišljala. Kakšnih 14 dni po prvem šolskem dnevu, pa se je zgodilo to, kar je bistvo te zgodbe.

Z mamico sva bili v nakupovalnem centru v Novem mestu. Ogledovali sva si izložbe. Kar naenkrat me je zagrabila jeza. Nič mi ni bilo prav. Zadirala sem se nase, na mamico in jezna sem bila na življenje. Začelo se mi je vrteti. Mislila sem, da bom ponovno omedlela. Spet sem začutila velik strah, saj sem vedela, da se nekaj dogaja. Z mamico smo odhitele v gostilno, da se umirim, da popijem nekaj hladnega in da moja vrtoglavica mine. Ni želela miniti. Bila sem zelo živčna, držala sem se  za glavo in zapirala sem oči. Mami je hitro poklicala očeta, da je prišel po naju. Peljali smo se domov, jaz pa sem bila vse bolj nemirna. Doma sem se ulegla tako, kot mi je v primeru vrtoglavice dejal zdravnik. Ni bilo boljše, nisem mogla biti pri miru. Ves čas sem hodila po stanovanju, šla sem na stranišče, se umivala, a nič ni pomagalo. Tekla sem ven na zrak. Bila sem bosa in v spodnji majici, česar se nisem zavedala in bilo mi je popolnoma vseeno, kakšna sem bila. Jokala sem, se držala za glavo in prosila, da gremo v bolnico. Starši so bili prestrašeni in upoštevali so mojo željo. V bolnici so me hitro posedli na invalidski voziček in me odpeljali k zdravnici v sobo. Bila sem panična, imela sem občutek, da me bo kap in da ne bom preživela. Zdravnica nam je sporočila novico, da sem dobila panični napad. Razložila je zakaj se mi je to zgodilo. Vzrok temu naj bi bila težka leta in ves ta strah, ki me je spremljal v življenju. Kar naenkrat je vse to izbruhnilo ven, saj telo ni več zdržalo. Dali so mi injekcijo za pomirjevalo. Po pol ure sem  bila bolje. Odpeljali so me domov in končno sem zaspala.

To je bil moj najhujši dan v življenju. Panične napade sem imela skoraj vsak dan. Vsak dan pa me je spremljala napetost, ki sem jo noro čutila. V šoli sem hodila od pouka, jokala sem in ves čas sem bila v strahu, da se mi bo kaj zgodilo. Naj priznam, da sem se zaradi paničnih napadov nehala ukvarjati z določenimi življenjskimi hobiji. Nehala sem se ukvarjati z glasbo in nisem se več družila z ljudmi. Bežala sem pred družbo, ves čas sem želela le mir okoli sebe. Jemala sem pomirjevala in konec koncev lahko rečem, da sem bila v popolnoma svojem zaprtem  svetu.

Panični napadi so predvsem psihične motnje. Zdravi se jih lahko na različne načine. Nekateri se lahko pozdravijo sami od sebe, nekateri pa se morajo tega znebiti na drugačen način. Lahko z zdravili in predvsem tudi s pogovori pri psihologu in psihiatru. Jaz sem bila že na stopnji, ko sem potrebovala pomoč, tako da sem  se obrnila kar k psihologu, ta pa mi je predpisal zdravila, katera jemljem že nekaj mesecev in jih tudi še bom dokler se popolnoma ne pozdravim. Kako pa na sploh so potekali ostali dnevi. Nisem želela slišati za nobene težave, v prsih in v glavi me je neprestano tiščalo, bilo mi je slabo, zaradi zdravil sem imela na začetku veliko stranskih učinkov, ves čas sem spraševala, če bo vse v redu, če bom sploh še kdaj stara Patricija, če bom sploh še kdaj normalno živela. Velikokrat sem se počutila, kot, da sem nek osebek iz vesolja, kot da sem neprizemljena in da sem kot nek duh, ki lebdi na svetu in opazuje druge. Glavo sem imela večkrat zablokirano, kar pomeni, da nisem morala razmišljati, večkrat sem imela glavobole in tudi malo sem spala, kar me je pripeljalo do novih zdravil, proti nespečnosti.  Zelo sem se bala zaprtih prostorov. V trgovine niti približno nisem hodila, ker me je takoj zagrabila panika in to je pripeljalo v panični napad.

Velikokrat sem se spraševala zakaj ravno jaz. Želela sem si, da zaspim in se zbudim, ko bo vsega konec. Dovolj sem imela te teme v glavi. Dobivala sem same črne vizije in imela občutek, da bom kmalu zapustila ta svet.  Hrepenela sem po zdravem in srečnem življenju, hrepenela sem po starih dnevih in po stari Patriciji. Želela sem obupat, pa nisem, ker me je nekaj gnalo naprej. Pri tem so mi pomagali predvsem moji domači. Vedno so me sprejeli v svoj objem, ko sem čutila stisko, vedno so mi govorili pozitivne stvari, da sem imela še naprej voljo do življenja. Bili so močni zame, čeprav vem, da so tudi sami zelo trpeli.  Želela sem si le ljubezen. Brez njih mi ne bi uspelo. Brez moje predrage psihologinje, ki je postala moja prijateljica in vsekakor brez mojih velikih prijateljev in prijateljic, ki so me prenašali, pa če sem bila še tako obupna, so poznali moje stanje in so me podpirali ter stisnili zobe, da so bili trd steber in močna podpora zame.

Ljudje premalokrat spregovorijo o teh stvareh. Meni je bilo v teh časih veliko lažje, če sem si na internetu prebrala kako sporočilo ostalih ljudi, ki so doživljali isto kot jaz. Tega me ni sram. Z velikim veseljem sem to priznala in ponosna sem nase, da sem zdržala in dokazala, da sem močna, to me je naredilo močno in na nek način sem se zbudila. Hvala življenju, da me je pripeljalo do tega. Tako je moralo biti in s tem sem se naučila veliko stvari.

Bilo je zelo težko, a zdaj je bolje. Vem da me bo to še vedno spremljalo skozi življenje, a zdaj vsaj vem, kako ravnati in vem, da se mi ne more zgoditi nič, saj je konec koncev to le panični napad. Na trenutke še čutim stisko in še se ustrašim, ko me kaj zaboli ali ko slišim slabo novico. Tako je življenje in moramo ga sprejeti. Želim si, da se naučim še več stvari in vem, da mi bo še boljše in lepše, kot mi je že zdaj. Ko sem to pisala, priznam, sem večkrat zajokala in teh dni se res nerada spominjam, a nič ni narobe, če spregovorimo. S tem samo dokažemo, da smo res močne osebe in da se zavedamo stvari, ki se jih prej nikoli nismo.

Če se še kdo sestaja s težkimi paničnimi napadi, naj ga ne bo sram niti ne strah in naj poišče pomoč in verjame v lepo prihodnost. Misel na panični napad nikoli ne izgine, a vseeno si lahko olajšamo misli s pozitivo, da vemo, da bo nekoč spet vse v redu. Poišči si kotiček zase in delaj kar te veseli, delaj kar te sprosti in pozabi na vse. Življenje je danes zelo obremenjeno in vse več  je nesrečnih in zaskrbljenih ljudi. Moramo si najti čas zase in se ne vedno preveč ozirati na druge. Danes si pomemben ti. Nihče več ne bo gledal nate, vsak danes gleda zase, da bo njemu prav. Oddajaj ljubezen, imej rad sebe in druge in najdi si nekaj kar te bo gnalo naprej v tistih najtežjih časih.

Jaz zmorem, pa tudi če pride še ne vem kako težek dan, vem, da ga bom premagala! Slaba volja je naša navada in je del našega življenja. Vsak ima kdaj slab dan in skrbi, a nikoli ne smemo pozabiti na lepe trenutke in na lepo prihodnost, ki si jo lahko ustvarimo. 

Doživljala sem še veliko  slabih trenutkov, o katerih nisem pisala. Cilj mi ni bil, da razglabljam o njih, ampak  da sporočim kaj vse lahko človek doživi in prebrodi. Brala sem knjige, ki so govorile, kako spreobrniti slabe misli na dobre. Kako živeti in ravnati v trenutkih, ko si obupan. Tudi sama sem pisala in to mi je zelo pomagalo. Iz sebe sem dala popolnoma vse, kar me je težilo. Čakala sem ta dan, ko bom lahko pisala o napadih in to delila z javnostjo. To sem zgolj naredila zato,  da bodo tudi drugi našli upanje in se borili z vero v življenje!