Poljub

Njen drugače svetel obraz se je v tistem turobnem oktoberskem večeru, ko je zatoplejena zrla v prazen papir in se je temna svetloba odbijala od dežnih kapelj, ki so plesale zunaj kavarne kamor je zahajala, zdel tako žalosten.

Njen drugače širok nasmeh je postal dvoje bledih, nejevoljnih ustnic, ki so se mi v tistem trenutku, kljub temu, da so zgledale, kot da služijo samo tisti osnovni človeški potrebi – hrani, zdele neopisno poželjive. Moje telo je prevzela skušnjava. Hotel sem njene ustnice, njeno telo, njo vso. Z dušo in telesom. Golo. Pred menoj. Samo mojo. Vendar ne, nisem želel tiste gole živalske strasti. Hotel sem njo, z vsemi občutki, vsemi tegobami, z vsemi pomankljivostimi.

Predramila me je Sally z vprašanjem: "Boš še?".

"Hvala, dovolj kave za danes." sem ji odgovoril. Ko sem pogledal proti oknu, kjer je še malo prej za majhno mizico, katera je imela na sredini skrbno nabrane rumene tulipane sedela ona, je bilo že vse prazno. Odšel sem domov. Sesedel sem se na star, lesen stol v kuhinji, katerega sem imel namen že dolgo zamenjati, a se na to nisem spomnil v nobenem od mojih mnogih obiskov Ikee. Žalostno.

Nekdo je potrkal na vrata.

Kjub tistemu majhnemu glasu v glavi, ki ti venomer govori napačne, ravno nasprotne od tistih pravih stvari, sem se preko premajhnega hodnika, ki je bil s strani do vrha založen s knjigami, potrebnimi za izpite sprehodil do vrat. Niso še imela tiste majhne luknje, skozi katero se vidi obraz obiskovalca, zato sem brezvoljno, v stari trenerki s faksa odprl vrata. Bila je ona. Ob pogledu na njen razgaljen vrat, ki ga je krasilo nekaj znanega, sem obnemel. Nekaj, kar sem prej že videl. Bilo je moje darilo za njen osemnajsti rojstni dan. Še vedno jo je nosila.

"Živjo. Videla sem te v kavarni. Nisem te ...".

Njene blede ustnice so nenadoma prekipevale od strasti. Potegnil sem jo sebi in si jo vzel za svojo.

Strast, ki sem mislil, da je že davno umrla, je nenadoma privrela nazaj. Položil sem svoje ustnice na njene in najini telesi sta se spet združili v eno. Spet sem čutil tisto, kot nekoč.