Poljubi me nežno 1.del

V naslednjih dneh in tednih bomo v več delih spremljali ljubezensko zgodbo, ki jo je napisala mlada pisateljica Larisa Lenart. Če ti je zgodba všeč, podpri nadebudno pisateljico Lariso z všečkanjem zgodbe!

 

Prave ljubezni nikoli ne pozabiš,
le naučiš se živeti
brez nje.

Zgodba je posvečena prijatelju, ki me je vedno poslušal, spodbujal in imel rad!

PRED LETOM DNI

Korakala sem po temni ulici. Vračala sem se domov. Bila je trda tema. Nikoli nisem čutila strahu, ko sem se tako pozno vračala domov. Vedno je bilo tako in zmeraj sem se domov vrnila cela. Sicer pa, nisem bila sama. Z mano je bila ona moja najboljša prijateljica- Tarra. Z njo se družim že od… Od nekdaj. Tiho sva stopali po pločniku. Hrbet me je že močno bolel. Nosila sem tisti težak nahrbtnik- poln zvezkov in knjig v rokah pa sem nosila svojo violino. Skušala sem se spomniti šale, ki mi jo je malo prej povedala učiteljica iz glasbene šole. Nisem se je mogla spomniti. Tarri pa se je nekaj pelo. Prepoznala sem pesem.

»Ah, Tarra saj veš, da bom vedno tvoja prijateljica,« sem ji rekla. Debelo me je pogledala.

»Misliš, da sem jo pela zate?« Zasmejali sva se. V hipu se je zresnila.

»Je kaj narobe?« Zaskrbelo me je.

»Scarllet, pustil me je.« Onemela sem.

»Kaj? Zack, pustil te je?« Žalostno je prikimala.

»Kakšen bedak,« sem zamomljala.

Stopili sva na glavno ulico. Tukaj se je najina skupna pot končala. Tarra zavije levo, jaz a desno. Objeli sva se in poslovili.

»Jutri pridem k tebi,« sem ji rekla.

»Hvala,« je rekla in se nežno nasmehnila. Vsaka je zavila v svojo smer. Preplavil me je čuden občutek. Nekaj me je vleklo nazaj k njej. Takrat pa sem zaslišala kričanje. Takoj sem ga prepoznala. Bila je Tarra. Vse sem spustila iz rok in pričela teči k njej. Luči so utripale, kot bi zmanjkovalo elektrike. Vse je bilo tako tiho, tako grozljivo. Spotaknila sem se ob nekaj in padla v nekaj mokrega. Nisem vedela ob kaj sem se spotaknila. Segla sem v žep in iz njega potegnila telefon. Osvetlila sem okolico, takrat pa sem zagledala… Zagledala sem Tarro. Negibno je ležala na tleh. Njene oči so bile široko odprte. Zagrabila me je panika. Pogledala sem okoli sebe. Ugotovila sem na klečim točno na sredini velikanske krvave luže. Glasno sem zakričala. Bilo je naravnost ogabno. Moja najboljša prijateljica je mrtva, jaz… Jaz pa plavam v njeni krvi. Postalo mi je slabo. Vse se je začelo temniti in kmalu nisem videla ničesar več, le temo, ki me je vabila, vabila k sebi.

Počasi sem odpirala oči. Nisem se hotela zavedati kaj se je zgodilo. Upala sem,da so bile le grozne sanje. Še vedno mi je pred očmi plesala Tarrina podoba. Še vedno sem čutila njeno kri na svojih rokah. Še vedno sem upala, da bo stala ob meni in me zaskrbljeno gledala, potem pa se bova skupaj smejali mojim bednim sanjam. Vedela sem, da je to nemogoče. Uspelo mi je zbrati pogum in odprla sem oči. Vame je butnila čudna svetloba. Svoje dlani sem hitro položila na obraz, da bi se skrila pred svetlobo. V istem trenutku pa sem se zavedala, da sem s temi rokami dotikala njene krvi. Pričela sem kričati. Krilila in mahala sem z rokami, kot nora. Rotila sem jo naj me pusti samo, naj odide. Nisem hotela, da je z mano. Ne more biti več z mano. Mrtva je! Ampak ne, ona je stala čisto ob meni. Dotikala se me je. Kričala sem, KRIČALA. Podila sem jo proč, a ni hotela iti. Sklanjala se je in mi nekaj kazala. Pomirila sem se in ji prisluhnila. Hotela je, da ji sledim. Vstala sem iz postelje in šla za njo. Odprla sem vata svoje sobe in jih hitro zaprla. Korakali sva ena za drugo. Dolg bel hodnik mi je najedal živce. Kmalu sva zavili v nekakšen čuden prostor. Na vratih je pisalo: »Mrtvašnica.« Zdrznila sem se. Tarra je me je preganjala naprej. Ubogala sem jo. Ustavili sva se pred velikanskim predalom. Z ustnicami je izrekla besedo, ki je sicer nisem slišala, ampak sem jo prebrala z njenih ustnic: » Odpri.« Zajela sem sapo in odprla predal. Odgrnila sem belo odejo in zagledala njeno truplo. Žalostno me je pogledala.

»Pogrešam te,« sem ji rekla. Nasmehnila se je, potem pa mi ukazala naj pobrskam po njenih rečeh. Vzela sem njeno torbico in iskala nekaj, kar naj bi potrebovala. Kmalu sem iz torbice potegnila ovojnico. Pričela je mahati. »Odpri.«  Zopet je naredila to. Kot, da bi se pogovarjali. Odprla sem ovojnico. »Preberi.«  Prikimala sem. Razgrnila sem rožnat papir. Opazila sem njeno lepo, nežno pisavo in pričela sem brati.

Scarllet!

Se spomniš, ko sva se kot trinajst letni deklici pogovarjali o smrti in duhovih? Upam, da se kajti sedaj ti bo to prišlo prav. Vem, da si cela prestrašena in da ne razumeš ničesar, ampak kmalu boš. Obstajajo, veš. Oni- vampirji, duhovi, pošasti, MORILCI. Iskala sem jih in enega celo našla- vampirja. Seveda ni bilo nalašč. Ni jih ravno veliko, ampak nekateri so zelo zlobni, drugi pa dokaj prijazni. Ne da se jim zaupati. Zaradi njih sem sedaj mrtva. Ker mi je Zack strel srce, so si oni prisvojili moje. Vem, da se sliši zelo zapleteno, a ni tako. Vsi se bojo spraševali kako sem umrla. Prosim povej moji družini, kako rada sem jih imela. Povej Zacku, da sem ga vedno ljubila in da ga vedno bom. Ob tebi pa bom vedno, saj moram paziti nate. Zato me lahko vidiš in se »pogovarjaš« z mano. Vedno, ko me boš potrebovala me le pokliči. Kar pa se tiče moje smrti- to je šele začetek. Veliko jih bo pomrlo. Preiskovalcem povej kaj se je zgodilo tiste noči, jaz pa bom poskrbela, da bo primer hitro rešen. Ampak ne misli si, da bo z vsako žrtvijo tako. Željni so krvi. Naše krvi. Ne išči jih, ne kliči jih, ne omenjaj jih. Nihče ne ve, da ti to veš. Uniči to pismo takoj ko ga boš prebrala.
 

Vedno bom ob tebi. Tarra

Obrisala sem si solze. Tarra je kot duh ob meni. Vedno bo. Nekako je nisem izgubila, še vedno je tukaj. Strogo me je pogledala.

»Uniči!« Prikimala sem. Poiskala sem posodo in vžigalnik. Pismo sem vrgla v ogenj. Opazovala sem kako ga je ogenj uničeval.

»Pospravi in se vrni.«  Ubogala sem.

Njeno truplo sem pokrila in zaprla predal. Vrnila sem se nazaj v sobo.

»Pojdi sedaj,« sem ji rekla. Nežno me je pogledala. Oči so se mi zopet zasolzile. »Vrnila se bom.« Izginila je- vsaj za nekaj časa. Legla sem. Zgodilo se je ogromno reči. Dejstvo pa je to, da je Tarra sedaj duh in da Atlanta ni več varna. Ampak saj bo vse v redu. Mora biti. Ostaja mi le upanje. In upanje vedno umre zadnje.