Poljubi me nežno 15. del

Počitnice. Raj za dijake. Končno malo miru pred šolo. No, skoraj. Zame se bo pričela norišnica. Z Lucasom bova iskala vampirja- Gala. Priznam. Imam slabo vest, ker mu lažem, ampak ne morem kar tako povedati, da je Gal vampir. Bilo bi me sram glede na prejšnje dogodke. Le kaj se bo zgodilo, ko bo ugotovil. Upam lahko le, da ne bo povedal starešinam. Res bi jih razočarala. Tako ponosni so name, ker sem pač Izbranka. Groza. 

Udobno sem sedela na fotelju in risala. Risala sem svoje občutke. Prste sem imela čisto črne od oglja. Moji lasje so bili speti v razmršeno figo oblečena pa sem bila v pižamo. Lucas je še spal. To me sploh ni čudilo. Ura je bila tri zjutraj. Še nikoli nisem vstala tako zgodaj. Očitno me je občutek krivde stal spanca. Risanje občutkov je bilo pretežko zame. Obrnila sem stran in začela s novo risbo. Zmanjkalo mi je idej. Barvica oglja mi je padla na tla. Pobrala sem jo in hitro se mi je stemnilo pred očmi. Zagledala sem dvorec z ogromnim vrtom. Odprla sem oči. Bilo je čudno, kot da bi omedlela in se hitro zbudila. Nisem se zmenila za to. Dobila sem idejo. Stekla sem po risalni list. Ta slika ne bo šla v skicirko. Prinesla sem si še barvice. Začela sem z risanjem.

»Scarllet, to je čudovito,« se je oglasil Lucas. Sploh nisem vedela, da je ura že devet zjutraj. Risala sem šest ur. »Hvala,« sem rekla. »Ampak kako si lahko narisala dvorec LaTüree? Saj ga še nikoli nisi videla?« »La-kaj?« sem vprašala. »LaTüree,« je ponovil. »Kje je ta dvorec?« sem ga vprašala. »Tam kjer živim jaz,« je rekel. Postala sem zmedena. »Sanjala sem ga in potem vse skupaj narisala,« sem mu pojasnila. Prikimal je. »Premišljeval sem,« je rekel po nekaj minutah tišine. »Kaj?« me je zanimalo. »Iskanje vampirja lahko počaka, kaj če bi se spoznala. Ne misli, da te vabim na zmenek, ker te ne. Le mogoče bi se bolje razumela, če bi se poznala.« Pomislila sem. No, mogoče bi pa delovalo. »Prav,« sem rekla. »Torej greva na piknik. Obleci se in greva,« je rekel in se podal v kuhinjo. Ubogala sem ga. Stekla sem v sobo. Iz omare sem potegnila kratke hlače, srajco in balerinke. Malo sem se naličila in lase pa lepo počesala. V torbico sem spakirala telefon, sončna očala, klobuk, kremo za sončenje in še nekaj stvari. Ko sem prišla dol je imel Lucas že vse pripravljeno. Velika košara za piknik je bila polna dobrot, ki jih je pripravil v pol ure. »Imaš odejo?« sem ga vprašala. Prikimal je. »Torej veš za kakšen prostor, ki bi bil primeren?« »Park,« sem rekla. Nasmehnila sva se in odšla.

Po nekaj časa hoje sva prispela v park. Poiskala sva si primeren prostor. Utaborila sva se pod drevesom. Razgrnila sem odejo Lucas pa je pripravil pojedino. »Torej, kdo začne?« sem ga vprašala. » Bom kar jaz,« se je javil. Nasmehnila sem se mu. »Kot veš sem angel. Živim v deželi Soleria in sem hm… Princ.« Zastal mi je dih. »Princ si?« Prikimal je. »In zakaj si to skrival?« me je zanimalo. »Odraščal sem na dvoru, ampak so me skrivali. Tam sem bil na varnem, ko sem prišel na Zemljo sem tvegal veliko. Če bi vampirji izdali da sem tukaj bi me lahko ubili. Tu se ne smem preobraziti. Zato sem moral skrivati,« je pojasnil. »In kako ti je potem ime?« sem vprašala. »William Alexander Thomas di Angelo La Dulce,« je odgovoril. »Wow,« je bilo vse kar sem spravila iz ust. Nasmehnil se je. »Ampak prosim, če me še nekaj časa kličeš kar Lucas,« je rekel. Nasmehnila sem se. »Hm.. Ja pač… Sem princ vsi me razvajajo in mi iščejo nevesto,« je rekel. Zresnil se je. »Se boš moral poročiti?« sem ga vprašala. »Da, prihodnje mesec, ko dopolnim dvajset let.« »Torej si star devetnajst?« sem vprašala. »Da, rodil sem se le dve leti in pol prej kot ti,« je rekel. »Sedaj sem na vrsti jaz,« sem rekla in pomislila kaj mu lahko povem o sebi. »Pred letom mi je umrla najboljša prijateljica. Ubil jo je vampir in sedaj se lahko z njo pogovarjam. Ko sem odkrila kdo sem nisem hotela verjeti, a sem vse lepo sprejela. Seveda je trajalo. In mislim, da sem te nekoč že srečala.« Debelo me je pogledal. »Srečala?« Prikimala sem. Mogoče so bile le sanje, a prisežem, da sem te že videla.« Zamislil se je. »Scarllet si prepričana, da si Zemljanka?«  »Kako bedno vprašanje, seveda sem!« »Oprosti le preverjam,« je rekel. »Poglej, pozabi kaj sem rekla. Greva naprej.« Strinjal se je. »Ti bosta starša izbrala nevesto ali sta ti jo že glede na to, da se prihodnji mesec poročiš?« »Tradicija veleva, da se poroči iz ljubezni, ampak ja gre za dogovorjeno poroko,« je pojasnil. »Čakaj malo. Dogovorjena poroka iz ljubezni? Oprosti, ampak tole je bedasto,« sem rekla. »Se strinjam, a kaj naj. Prestolonaslednik sem,« je rekel. »Kaj pa, če bi se zaljubil v Zemljanko?« sem vprašala. »Zanimiva ideja. Ne vem. Verjetno bi se mogel odpovedati vsemu,« je rekel. »Pa bi se?« Tokrat je z odgovorom čakal. Radovedno sem ga pogledala. »Če bi jo resnično ljubil potem bi se odpovedal vsemu,« je rekel. Spogledala sva se. V njegovih očeh se je nekaj zalesketalo. Bila je kot iskrica. »Pa ti si se že kdaj zaljubila?« Odkimala sem. »Pa ta vampir?« je vprašal. »Tisto je bilo bolj tako. Privlačil me je, ker je vampir. Zaljubila se pa nisem.« Nasmehnil se mi je. Ulegla sem se. Sonce je bilo visoko na nebu. Lucas me je posnemal. Kmalu sem ugotovila, da sva čisto skupaj. Hotela sem ga poljubiti, a ga nisem. Nisem ga smela. Nisem mogla. »Mislim, da bo bolje, če sedaj greva,« sem rekla. »Zakaj?« ga je zanimalo. Kaj mu naj rečem? Takrat pa sem zagledala Gala. »Zaradi njega,« sem rekla in pokazala nanj. »Prav, greva.« Zmagovalno sem se nasmehnila. Pospravila sva prazne posodice, zložila odejo in odšla. Obrnila sem se in videla kako gleda Gal za nama. V njegovih očeh sem zagledala srd. Upala sem, da se ne bo pognal za nama in nama pregriznil vratova. V grlu se mi je naredil strašen cmok. Kar naenkrat sva se ustavila. Lucas se je začel z nekom pogovarjati. Nisem več razločila glasov.

Začela sem padati – že spet.