Poljubi me nežno 2.del

Prebudil me je dotik Sonca. Nežno se me je dotikalo s svojimi žarki. Odprla sem oči in se nasmehnila. Vstala sem iz postelje. Nato pa sem se zazrla v steno. Na njej je visela najina slika. Na njej sva bili jaz in Tarra. Ugotovila sem, da je umrla pred enim letom. Grozno. Celo leto je minilo in nje ni več. Pogrešala sem jo, ampak nisem dolgo žalovala. Tarra mi ne bi pustila. Zaživela sem naprej. Tretji letnik gimnazije sem začela brez nje. Poiskala sem si nove prijatelje. Počasi, a je šlo. Nekaj mesecev po njeni smrti sem obiskovala terapevta. Potrebovala sem pogovore in iskala sem koščke v sestavljanki. Ne spomnim se vsega, kar se mi je dogajalo po tem, ko sem pristala v njeni krvi.  Enostavno se ne spomnim in terapevt dvomi, da se bom kdaj sploh spomnila.

Odkorakala sem do omare in iz nje potegnila oblačila. Luštna majčka, hlače in balerinke. Popolno. Svetle lase sem si nežno počesala jih spela v konjski rep. Pograbila sem torbico, akto  in se odpravila. Korakala sem do avtobusne postaje. Sedla sem na klopco in počakala.

»Hej.« Obrnila sem se.

»Kate, zdravo.« Nasmehnila sem se in jo objela. Kate je moja najboljša prijateljica odkar je umrla Tarra.

»Si se dogovorila z mami?« me je vprašala. Presneto, pozabila sem.

»Oprosti, pozabila sem.«

Pogledala me je: » Nič hudega, bom pa šla sama.«

V njenih besedah sem začutila žalost. Prijela sem jo za roko: »Res mi je žal.«

Spustila je mojo roko in se obrnila. Nisem vedela kaj bi rekla. Čakala sem na čudež. Kmalu se mi je želja uresničila. Pripeljal je avtobus. Še nikoli ga nisem bila tako vesela.

Sedela sem sama. V ušesa sem si vtaknila slušalke in poskušala malo zaspati. Avtobus se je ustavil. Mislila sem že, da smo prispeli, a nismo. Šofer je moral pobrati še nekaj dijakov, ah kako sovražim avtobus!

»Smem prisesti?« Zagledala sem najlepšega fanta, kar sem jih kdaj videla (pa sem jih že videla veliko). Ostala sem brez besed. Odmaknila sem torbico, da bi mu naredila prostor.

»Hodiš v tukajšnjo Gimnazijo?«

»Da,« sem odgovorila.

»Ime mi je Gal,« se je predstavil.

»Scarllet,« sem rekla. Pričakovala sem, da mi bo segel v roko, a mi ni. No nič novega. Mladi smo pač taki.

»Kako to, da sediš sama?« Tega vprašaja pa nisem pričakovala.

»Em… Sprla sem se s prijateljico,« sem odgovorila. Čakaj, zakaj mu sploh govorim? Saj ga ne poznam.

»Oh, žal mi je.« Obrnila sem se proti oknu. Komaj sem čakala, da se ga rešim. No, res da je lep, ampak strašno naporen.

Iz omarice sem vzela učbenik za umetnost in se odpravila do razreda. Upala sem, da do mene ne bo prihitel bedak, ki je na smrt zaljubljen vame že od prvega letnika. Mislim, kdo pa še vztraja tako dolgo? Jaz bi zagotovo že obupala. Prišla sem do učilnice. Odprla sem vrata. Vsi so utihnili in na obrazu so se pojavili čudni izrazi. Zasmejala sem se. »Pa saj nisem profesorica,« sem rekla in se usedla na svoje mesto. Opazovala sem jih. Sošolce. Smejali so se bedastim šalam, igrali igrice, se pogovarjali koliko so jih že podrli. Mislim: HALO? Ja, vem, da zaostajajo v razvoju za mano, ampak vseeno. V roke sem vzela telefon. Pogrešala sem najina sporočila. Kako sva skrivno pisali druga drugi. Spomnila sem se, ko je profesorica za zgodovino Tarri vzela telefon ona pa jo je zmerjala z pocestnico. Saj vem- kruta. Seveda je sledil ukor, ampak njej je bilo čisto vseeno. Začela sem se smejati, ampak nasmeh mi je pobegnil z obraza, ko sem zagledala NJEGA! Fanta, ki me je nadlegoval na avtobusu. No, čeprav je malo škode, da se me ni dotaknil. Bi ga vsaj lahko prijavila za spolno nadlegovanje. Ustavil se je pred mojo mizo.

»Odlično,« je rekel in se nežno nasmehnil. Dobro, če bi to naredil kdo drug recimo mladi Brad Pitt (sedaj ni več tako lep, kot je bil -.-) bi verjetno že omedlela, ampak tokrat me je obšla groza. Njegov nasmeh je bil naravnost srhljiv. V razred je vstopila profesorica. Kričanje, ki je bilo prej neznosno se je prelevilo v smrtno tišino. Nekdo je potrkal na vrata. Bil je Zack. »Se opravičujem,« je rekel in odhitel do svoje klopi. Odar je umrla Tarra je ves izgubljen. Ampak se ni vdal. Velikokrat po šoli se druživa. Pomagam mu pri učenju. Krivi se, da je on kriv za njeno smrt. Predlagala sem mu naj obišče terapevta, ampak mi je odgovoril: » Nisem nor.« Sedaj pa se trudi, da ne bi padel v objem mamil. Grozno.

Umetnost – predmet, ki me navdihuje. Zadnje leto sem narisala ogromno slik. Čustva so kar kipela iz mene in nekam sem jih morala vložiti. Profesorica nam je predavala o življenju in delu slavnega Picassa. Gledala sem njegove slike. Kakšna lepota se skriva v vsaki.

»Gospa profesor, jaz v tem ne vidim nič lepega.« Oglasila se je moja bedasta sošolka Lina, kar je vzdevek za Angelina. Ta pa res zna zagreniti življenje vsakemu. Velja za največjo lomilko moških src. Strla je srca vseh fantov v mojem razredu. In sedaj (iskreno upam), da bo zlomila še Galovo srce. Zlobna sem, ampak na tem fantu je res nekaj čudnega. Profesorica je bila zgrožena nad Linino izjavo.

»Gospodična takoj zapusti moj razred,« ji je jezno zabrusila in jo spodila ven.

»Gospa profesor smem nekaj reči?« Vse oči so zazrle vame.

»Seveda, kar izvoli.«

»Premišljevala sem. Veste lepota ni v predmetu, ampak v očeh opazovalca.« Profesorica se je zamislila. »Modra misel,« je rekla in nadaljevala s poukom.