Poljubi me nežno 28. del

Spomnim se kako so me učili o Dantejevi Božanski komediji. Občutek imam, kot da se meni dogaja podobno in ko bom prišel do nebes me bo namesto Beatrice spremljala Scarllet.

Pristal sem pred veliko železno ograjo. Ozrl sem se naokoli. Zmrazilo me je. Čuden kraj. Odločil sem se razgledati kaj je okoli te ograje. Priznam, da me notri ni vleko prav nič. Hodil sem okoli ograje. Naredil sem najmanj petdeset krogov. Nisem vedel kaj naj. Naj vstopim ali počakam na duha vodnika ali nekaj takega? Sedel sem na skalo, obraz pa sem skril v svoje dlani.

»Ne moreš kar tako obupati.« Zaslišal sem glas. Dvignil sem glavo.

»Kdo je to?« sem vprašal in gledal okoli. Pred mano se je začel kopičiti prah, ki se je sestavljal v telo. Kmalu sem pred sabo zagledal rdečelaso dekle.

»Jaz sem Tarra,« se je prestavila.

»Lucas,« sem se ji predstavil še sam.

»Vem kdo si,« je rekla in se široko nasmehnila.

»Kako?«

»Sem Scarlletina najboljša prijateljica in o tebi sem slišala marsikaj,« je povedala.

»Točno, ti si tisto dekle ki jo je ubil vampir…« nisem mogel dokončati stavka, ker me je prekinila.

»Ubil me je Gal in da jaz sem tista. Preseneča me, da me nisi videl.«

»Moral sem se posvetiti Scarllet,« sem rekel.

»Pustiva preteklost in se osredotočiva na sedanjost. Kaj sploh počneš tukaj? Vem, da iščeš Scar, ampak zakaj jo iščeš v vicah?« Pomislil sem in imela je prav. Kaj za vraga pa počnem v vicah. Saj ni bila ravno grešnica.

»Niti sanja se mi ne. Eveline me je poslala sem. Mogoče pa je le kaj zagrešila.« Grdo me je pogledala.

»Saj se šališ, kajne? Scar je vedno vse naredila prav, razen tisto z Galom,« je rekla.

»Ampak tisto z Galom se ne šteje. Bila je hm… no lahko rečem, da je bila pod nekakšnim vplivom.«

»In ti si jo rešil. Lucas Scarllet si zlomil srce, ko si se poročil z Anno. Skoraj je obupala nad vsem, a je našla moč. Mislim, da si ji dolžan da jo rešiš, čeprav si ji povedal kako čutiš sicer tik predno je zaprla oči, a vseeno.« Prav je imela. To ji dolgujem.

»Torej me boš ti spustila v vica?« sem jo vprašal. Prikimala je, a v njenem pogledu sem opazil strah. Jo je mogoče česa strah? Odprla je vrata.

»Lucas pazi se. Da boš prišel do Venus- čuvajke vic boš moral prestati veliko. Srečno.« Izginila je. Super. Vem le toliko, da moram poiskati neko Venus. Vstopil sem. Vrata so se zaprla.

Že nekaj ur sem taval po vicah in do sedaj še nisem videl prav nič. Začelo me je skrbeti če je sploh vse v redu. Da se ta Venus mogoče ne hrani z njimi. Nikoli si nisem mislil, da so vice opustošena pokrajina. Vem, da bi kot angel moral vedeti vse, ampak v vicih, peklu in nebesih še pa res nisem bil. Zagledal sem meglico. Odletel sem tja. Ustavil sem se in se spustil na tla. Zagledal sem dečka. Pristopil sem k njemu.

»Si se izgubil?« sem ga nežno vprašal.

»Že dolgo tega,« je čudno odgovoril.

»Smem vprašati kaj počneš tukaj?«

»Tavam in čakam na odpuščanje.«

»Odpuščanje? Pa saj si vendar otrok.« Nič ni imelo smisla.

»Venus me je poimenovala grešni otrok,« je povedal.

»In zakaj grešni?« me je zanimalo.

»Ubil sem svojo mamo,« je odgovoril. Trznil sem. Česa takega pa ne. Otrok star pet let je ubil svojo mamo.

»Oprosti, ampak zakaj potem nisi v peklu?«

»Ker mi je mama odpustila, Venus pa ne.« Postalo mi je jasno. Duše se bojijo Venus, zato je bilo Tarro tako strah. Ampak kaj jim pa lahko naredi?

»Kaj počne Venus z dušami?« sem vprašal fantiča. Ni odgovoril. Namesto tega je izginil. Poletel sem naprej. Srečeval sem vedno več duš. Vsi so bili nesrečni in vsakemu Venus ni odpustila. Le kaj bo, če je Scarllet pri njej? Kaj, če ji ne bo odpustila tistega z Galom? Kako jo bom potem pripeljal nazaj? Ampak Eveline je rekla, da se bo iskala, da bo zmedena torej ji Venus lahko le pomaga da ugotovi kdo je. Obsoditi na večno tavanje in moledovanje za odpuščanje pa je ne more saj je mrtva le njena duša.

Prišel sem do drevesa. Pod njim je stala klopca na njej pa je sedela gospa. Bila je podobna kakšni antični boginji.

»Ti moraš biti princ William oziroma Lucas,« je rekla.

»Ja,« sem rekel.

»Ne skrbi nič ti ne bom naredila. Nisem tako grozna kot govorijo duše.«

»Ne bojim se,« sem povedal.

»Vidim,« je rekla in se nasmehnila. Gledal sem jo. Kako jo naj vprašam kaj je naredila s Scarllet.

»Predvidevam, da iščeš ljubko Scarllet.« Zna brati misli?

»Si jo videla?« sem vprašal.

»Sem. Nekaj dni je bila z mano,« je odgovorila.

»Je bila? Torej je ni več tukaj?«

»William nihče ni tukaj za vedno, no jaz sem izjema.«

»Kam je šla?« Hotel sem izvedeti.

»Naprej. Išče se. Zmedena je in hitro pozablja stvari. Scarllet toni v pozabo,« mi je povedala.

»Hočeš reči, da me je pozabila?« Zabolelo je. Pozabila me bo?

»Ni te še, ampak poudarek je na ŠE. Ti si zadnje kar je videla torej te bo pozabila zadnjega. Ves čas je govorila le o tebi. Kako poseben si, kako zelo te ima rada.«

»Tudi jaz imam rad njo,« sem tiho rekel.

»Rešiti jo moraš preden bo prepozno. Tukaj čas teče hitreje. En dan na Zemlji sta tukaj dva dni. 13 dni imaš časa, da jo najdeš in pripelješ nazaj.«

»Ampak kako naj jo najdem?« sem vprašal.

»Išči jo tam kjer se nebo stika Zemlje,« je rekla nato pa izginila.

»VENUS!?!« Pustila me je s kopico vprašanji. Odletel sem nazaj proti izhodu. Naprej moram. Moram priti v nebesa. Čim prej. Le tam se lahko nebo stika Zemlje.

»Scarllet, ne pozabi me!«