Poljubi me nežno 29. del

»Ampak, kje je Scar?« je žalostno vprašala.

»Bila je tukaj, a je šla,« sem ji povedal. Ničesar več ni rekla saj je zaznala bolečino, ki vreje v meni. Tiho sva stala dokler se pred nama ni prikazal portal. Iz njega je izstopila Eveline. Nasmehnila se je, ko naju je zagledala.

»Si prejel kakšen namig?« me je kar takoj vprašala. Pogledal sem jo. Kako bedasto vprašanje!

»Sem.«

»In zakaj tega nisi povedal meni?« je besno vprašala Tarra.

»Čudno je in nelogično,« sem jima dejal. Obe sta me jezno pogledali.

»Izpljuni,« je rekla Tarra. 

»Iskati jo moram tam kjer se nebo stika zemlje,« sem jima povedal. Zamislili sta se.

»Jaz naprej pomislim na nebesa,« je rekla Tarra.

»Se strinjam s tabo,« sem rekel.

»Ne! Scarllet je lahko na Nebeški gori. Tam je edini kraj na svetu, kjer se nebo stika zemlje. Nebesa nimajo smisla. Ta se ne dotikajo zemeljskih tal.« Še dobro da mi pomaga Eveline.

»In kje je ta nebeška gora?« sva oba z Tarro vprašala v en glas?

»No, to ti pa težko povem. Pojavi se le ko jo kdo potrebuje,« je rekla.

»No, Lucas jo zato se bo pojavila,« je rekla Tarra.

»Ni tako preprosto. Iskalec mora opraviti dve preizkušnji. Če ju uspešno upravi potem se mu prikaže gora, sicer pa ne.«

»Ampak no teh preizkušenj potem ni. Da sem prišel do Venus nisem opravil nobene naloge,« sem povedal.

»Oh, dragi princ seveda si. Tisto so bile notranje preizkušnje. Venus se je prepričala da si čistega srca,« je rekla Starešina.

»Dobro, kje naj začnem da se vse skupaj začne. Izgubljamo dragoceni čas.« Obe sta se zasmejali.

»Začne se v nebesih,« je rekla Tarra nato pa sta obe izginili.
S pomočjo moči kril sem se teleportiral v nebesa. Mislim, da me je lahko sram. Sem angel, ki še ni bil v nebesih. Ponavadi angele peljejo v nebesa ko dopolnijo 22 let. Takrat vsakega angela dodelijo enemu človeku, no mene so kar hitro dodelili Scarllet. Ampak nikoli se nisem vprašal zakaj ravno meni. Kraljeva družina nima nobenih privilegijev. Vsi smo enakopravni. Mogoče naju je združila usoda ali pa zgolj naključje.
Pred mano je kar naenkrat stalo majhno bitje. Bila je nimfa. Nisem vedel, da zares obstajajo. Ko sem bil majhen mi je mama pripovedovala zgodbo o dveh nimfah, ki iščeta izgubljeno sestro.

»Si ti princ William?« me je vprašala.

»Sem. In ti si?«

»Jaz sem Dalia mala nimfa pol morska deklica nebes,« se je predstavila.

»Mi lahko pomagaš?« sem jo vprašal. Prikimala je.

»Iščem Nebeško goro,« sem ji povedal. Njen nasmeh je izginil z obraza.

»Torej iščeš nimfi Dyro in Oreo.«

»Mi lahko poveš kaj več o tem?«

»Bile se tri sestre, tri nimfe. Vsaka od njih je imela čarobno moč, ki varuje naš svet in svet minljivih. Dyra in Orea sta na svojo mlajšo sestro Melio zelo pazili. Melia je bila nekaj posebnega. Imela je ogromno moč. Čez čas se je izvedelo kakšno moč ima Melia in bila je ogrožena. Sestri sta jo skrili na Nebeško goro in jo skrili pred vsemi. Mislila sta, da je Melia varna, a ni bilo tako. Angelu Reaksinu je uspelo priti do Melie. Hotel je posrkati njeno moč, da bi se uprl kraljevi družini, a mu ni uspelo. Spremenil se je in postal temni angel. Vsi ga poznajo pod imenom padli angel Lucifer. Razjezil se je in Melio je hotel ubiti, a je izginila. Od takrat naprej jo sestri iščeta po celem vesolju,a je še nista našli.«

»Grozno,« je bilo vse kar sem tisti hip spravil iz sebe.

»Goro sta zavarovali s urokom. Prestati boš moral dve preizkušnji, da prideš tja. Nihče ne ve kakšni sta ti preizkušnji zato ti ne morem pomagati naprej,« je rekla.

»Dalia najlepša hvala. Če najdem Scarllet ti bom večno hvaležen.«

»Pohiti imaš še 12 dni časa, da jo najdeš. POHITI.« Izginila je.
Ni se mi sanjalo kje naj začnem. Letal sem okoli in iskal kakšen namig. Nebesa so tako mirna. Duše plešejo in se imajo lepo. Smrt jih ni prav nič prizadela. Sedaj vem zakaj Zemljani hodijo k maši in molijo, da pridejo v nebesa. To je res raj. Opazil sem tudi nekaj angelov. Pazili so na duše. Vodili so tudi meditacije, pogovore.  Nikoli si ne bi mislil, da se tu dogaja kaj takšnega.
Sedel sem na klopco in iz žepa potegnil obesek. Vzel sem ga Scarllet, da bo vedno ob meni. Odprl sem ga. Notri je bila njena slika. Ustnice so se mi ukrivile v nasmešek. 

»Pojdi proti reki.« Se mi je zmešalo ali res slišim Anno. Sedela je poleg mene.

»Zakaj?« sem jo vprašal.

»Tam se bo začelo,« je rekla me poljubila na lice in izginila. Duh je pa sem začutil njen poljub, no ampak vsaj pristala je v nebesih in ni jezna, da sem izbral Scarllet.