Poljubi me nežno 30. del

Vonj cvetlic in šumenje reke me je ganilo. Kot, da bi bil v kakšni pesnitvi. Kljub zasanjanosti sem dobro opazoval. Biti sem moral pripravljen,pripravljen  na preizkušnje. Letenje me je utrudilo. Sedel sem v senco drevesa in zaprl oči. Sonce je nežno pripekalo, a kar naenkrat je izginilo. To pa je res čudno. Sonce v nebesih ne izgine, ne more izginiti. Hitro sem vstal in se razgledal. Vesele Duše so bile sedaj žalostne. Jokale so. Nič mi ni bilo jasno, nato pa sem na nebu zagledal temno postavo. Poletel sem bližje.

»Reši nas,« so se drle Duše. Komaj sem jih še slišal. Približeval sem se temni postavi.

»Torej je res, princ je prišel rešit ljubko Scarllet,« je rekla postava.

»Kdo si?« sem vprašal.

»Tisti, ki dela vse narobe,« je odgovorila postava. Prepoznal sem moški glas, a obraza nisem videl. Zavit je bil v črno ogrinjalo.

»Kaj počneš v nebesih?« sem ga besno vprašal.

»Uničujem lepo.« Šele takrat se mi je posvetilo. Moja prva preizkušnja.

»Ne moreš kar tako uničiti vse lepo. Nebesa so čista, lepa in mirna. Ti pa si vse nasprotno. Ni mogoče, da bi v trenutku uničil takšen raj. Duše lahko prepričaš, da morajo biti žalostne, a srca so vesela.« Z vsako besedo je izginjal.

»Utihni! Uničuješ me!« je kričala postava.

»In veš kaj, tudi Scarllet je čistega srca. Ne pozna sovraštva in jeze…« Hotel sem še nadaljevati, a je izginil. Vse je takoj postalo svetlo in Duše so bile zopet vesele. Vsi so mi ploskali. Nasmehnil sem se. Spustil sem se k njim. Zahvaljevali so se mi, ker sem jih rešil. Tudi angeli so mi ploskali. Vse skupaj je postalo takšno malo slavje, a meni ni bilo za zabavo. Čas se je iztekal. Le še 11 dni in 12 ur imam časa, da najdem Njo. Odšel sem nazaj k reki. Anna je rekla, da se bo tu vse začelo. Sklonil sem se in vzel kamenček in ga zalučal v vodo.

»Nikar tako mrko.« Prestrašil sem se. Skoraj sem padal v vodo. Obrnil sem se. Pred sabo sem zagledal dekle. Bila je visoka, njeni vranje črni lasje so bili spuščeni. Njena koža je bila kot porcelan, dolgo belo obleko pa je vlekla za sabo.

»Sem Dyra, ena izmed treh nimf,« se mi je predstavila.

»Princ William,« sem rekel in se priklonil.

»Nikar se ne klanjaj, če bi se moral kdo bi se morala jaz. Rešil si nebesa.«

»Moral sem,« sem rekel.

»Če sem prav slišala iščeš svojo izgubljeno ljubezen?«

»Nekaj takega ja,« sem odgovoril.

»Mi poveš vajino zgodbo?« je vprašala.

»Precej dolga je in jaz nimam časa,« sem ji povedal.

»Časa imaš dovolj in če želiš, da ti pomagam mi zaupaj zgodbo,« je vztrajala. Sedla sva na klopco poleg reke.
»Njena prijateljica je umrla, njej pa bi se zmešalo. Določili so me, da moram paziti nanjo. Izvedela je, da je Izbranka in da je njen sošolec vampir. Odločila se je, da se bo naučila bojevati in takrat je spoznala mene. Starešine so določile, da moram biti poleg nje 24 ur na dan. Scarllet se je zaljubila vame in priznam, da tudi jaz vanjo, ampak tega ji nisem povedal, dokler ni umrla. No, vmes sem se poročil in ona je bila zlomljena.« Nisem mogel več govoriti o njej.

»Razumem. Ljubiš jo, kajne?« Njeno vprašanje me je presenetilo.

»Bolj, kot svoje življenje,« sem ji odgovoril.

»Tudi ona te ima zelo rada,« je rekla Dyra.

»Kako veš?« sem vprašal.

»Pri meni je. Na Nebeški gori. Čaka, da boš prišel ponjo.« Moje srce je pričelo biti kot noro.

»Res? Kdaj lahko grem k njej?« sem vprašal Dyro.

»Prestati moraš še eno preizkušnjo. Čeprav bi te rada takoj odpeljala k njej, te ne morem urok zahteva dve preizkušnji.« Moje veselje je pošlo.

»Aha,« je bilo vse kar sem spravil iz sebe.

»Ampak ne skrbi. Izziv pride kmalu, a pazi da se ne predaš,« je rekla in izginila. Kako sovražim, da takole izginejo. Odločil sem se, da ne bom iskal preizkušnje, bo že sama prišla k meni. Ulegel sem se na mehko travo in zaprl oči. Spanca mi je res primanjkovalo. Težke veke so zaprle moje oči.

»Saj veš, da te imam rada, a ne morem. Ne morem biti s tabo. Bodi angel in živi večno, jaz pa bom živela na Zemlji in pozabila na vse kar se je zgodilo v zadnjih mesecih. Pozabi name. Poroči se imej lepe angelske otroke in vladaj. Bodi srečen.« Poljubila me je na lice in odšla.

»Ne moreš kar tako iti.« Pogledala me je.

»Lahko, preprosto je. Tudi ti si rekel DA in odšel sedaj grem pa jaz,« je rekla.

»Oprosti mi,« sem jo rotil.

»Oproščeno, sedaj pa pozabi name.« Izginila je. Zaprl sem oči in ko sem jih odprl se je nisem več spomnil. Kot, da bi izginila, kot da je sploh ne bi bilo. Začel sem živeti znova, vsaj moral bi, a nisem mogel vedel sem, da je nekje dekle, ki se pojavlja v mojih sanjah.

Prebudil sem se. Hitro sem pobrskal po spominu. Nisem je pozabil. Oddahnil sem si. To je bila prava mora. Scarllet ne bi tega naredila nikoli, vsaj mislim, da ne. Pred mano se je narisal portal. Iz njega je izstopila Eveline.
»Lucas vojna je izbruhnila. Celotna Solerija je v vojni.«

»Zdravo, kako si?« sem rekel sarkastično.

»Dragi princ nimam časa za to. Si že našel Scarllet?« je vprašala.

»Ne, a jo bom kmalu. Čaka me še en izziv pa bom pri njej,« sem povedal.

»Super, le ona nam lahko pomaga.«

»Vem,« sem rekel.

»Srečno,« je rekla nato pa izginila. Zakaj danes vsi izginjajo?

»Opravil si obe preizkušnji! Čestitam!« Pred mano se je prikazala Dyra.

»Res, kdaj?« sem presenečeno vprašal.

»Sanje,« je rekla in pomežiknila. Podala mi je roko. Prijel sem jo in začel sem padati.