Poljubi me nežno 34. del

»Prosim reci, da se šališ. Scar veš kaj pomeni poljub s padlim angelom?« sem jo besno vprašal.

»Lucas! NEHAJ! Vem, da pomeni prekletstvo in uničenje ampak, ker sem zaljubljena v drugega se to izniči. Moje srce pripada nekomu drugemu. Verjemi od poljuba dalje sem prebrala najmanj 10 knjig o tem.« Njeno pojasnilo me je pomirilo, ampak nekaj me je le še mučilo.

»In komu pripada tvoje srce?« sem jo zmedeno vprašal. Grdo me je pogledala in zmajala z glavo: »Bučko, tebi.« Njen odgovor me je napolnil z veseljem. Oddahnil sem si, ker je zopet moja oziroma je končno moja. Vseeno mi je, če ima težave s porednimi fanti, rada pa ima mene. Kar ne morem verjeti po vsem, kar sem ji storil.

»Vem, da bom prekinila tvoje razmišljanje, ampak ugotoviti morava kako me boš rešil od tod,« je rekla. Nasmehnila sva se drug drugemu. Prijela me je za roko in me vodila vse do sobe. Odprla je vrata in šele takrat sem ugotovil, da je to njena soba. Razgledal sem se. Bila je čisto velika in v vintage slogu. Scarllet je od nekdaj oboževala ta slog. Veliko njenih risb je bilo narisanih ravno za ta slog. Stal sem pred mizico na kateri je imela nekaj ličil, knjigo in dnevnik? Od kdaj pa piše dnevnik? Opazila je,da gledam vanj in se mi približala. Roko je stegnila po njem in ga vzela. Z eno potezo ga je odprla nato pa je sedla v naslonjač na drugi strani sobe. Zdelo se je kot, da nekaj išče. Nekaj časa je brskala po dnevniku, njena mimika obraza je kazala, da ji ne gre najbolje, a čez nekaj časa se je zmagoslavno nasmehnila.

»Dragi dnevnik! Kar ne morem verjeti, da bom to rekla, a očitno bom. Zaljubila sem se. Da! V angela varuha (dobesedno). Vem, da ne bi smela, a kaj naj? Danes sem skrivoma opazovala njegov obraz. Bog! Kako lepe poteze, če pa njega ne bom narisala potem pa ne bom narisala nikogar več. Njegove oči so, kot čudoviti žadasti dragulji. Njegove ustnice so do zadnje pikice popolne in njegov nasmeh je nekaj najbolj čudovitega. Kar pa se tiče njegovega glasu. Ta pa je zame, kot najlepša pesem vseh svetov. Ampak se bo poročil, beda. Res sem se zaljubila, kajne?«

Zaprla je dnevnik, me pogledala in se nežno nasmehnila. Šele takrat sem ugotovil kako rad jo imam ne glede nato, da se vedno zaplete z porednimi fanti. Tudi, če bo zagrešila najhujši zločin jo bom imel najraje na svetu in tudi, če bi spala z Reaksinom; kar k sreči ni, bi jo imel še vedno enako rad, kaj rad še vedno bi jo ljubil tako kot sem jo vedno. Za njo se bom odrekel vsemu. Postal bom navaden smrtnik, se šolal z njo, se poročil, imel hišo, psa in otroke.

»Sedaj veš,« je tiho rekla, da sem jo komaj slišal. Stopil sem k njej jo prijel za roke in ji pomagal vstati. Sklonil sem glavo in ko sem jo hotel poljubiti se je zgrudila na tla.

»Scarllet! Scarllet!« Kričal sem, a se ni prebudila. Zajela me je panika. Le kaj ji je? Dvignil sem jo in položil na posteljo. Ni imela utripa, torej ni omedlela. Zagotovo je narobe kaj drugega. Stekel sem ven. Nujno sem moral poiskati Reaksina. Mogoče mi bo kako pomagal. Iskal sem ga,a ga nisem nikjer našel. Kaj naj storim? V trenutku sem se spomnil na knjižnico. Zagotovo kje piše kaj narediti. Po nekaj dolgih minutah sem končno našel prostor polen knjig. Ob pogledu na vse knjige sem obupal. Vsak običajen človek bi obupal v prvih treh sekundah, ampak jaz nisem ravno navaden smrtnik. Zbral sem se in osredotočil. Pomislil sem na Scarllet in kako ji pomagati. Odprl sem oči in pred sabo zagledal debelo knjigo. Nasmehnil sem se. Zgrabil sem knjigo in sedel kar na tla. Odprl sem knjigo in nenadoma se je pred mano prikazal duh in to čisto pravi, ki se kar pošteno razlikuje od duš. Duš se lahko v nebesih dotakneš, duh pa je takšna bolj prozorna stvar, ki se je ne moreš dotakniti.

»Ne boj se,« je šepnil duh.

»Saj se ne,« sem rekel.

»Dobro. Scarllet lahko od tukaj spravi le poljub, a poljub mora biti spontan. Ne nekaj na silo.«

»Ampak sedaj, ko vem nikoli ne bo spontano,« sem zmedeno rekel.

»Verjemi, da se marsikaj lahko zgodi kar tako,« je rekel duh nato pa izginil. Pospravil sem knjigo in nemudoma odletel nazaj v njeno sobo.

»Poberi se ven!« Ob njej je sedel Reaksin jo božal po laseh.

»Ne moreš mi ukazovati,« je besno rekel.

»Da ne? Poglej kaj se ji je zgodilo! Veš, da je danes zadnji dan preden pozabi vse?« Zdrznil se je.

»Že?« Prikimal sem. Nežno jo je pogledal. V njegovih očeh sem opazil, da ji ne želi škoditi. Le zakaj mu toliko pomeni? Mar ni bil on zaljubljen v Melio?

»Prosim dovoli, da jo odpeljem nazaj na Solerijo,« sem ga prosil. Nikoli si nisem mislil, da bom prosjačil pred Padlim angelom.

»Ne morem ti dovoliti tega, če me prosi Scarllet potem jo spustim, sicer pa kar pozabi.« Prekipelo mi je. Udaril sem ga v obraz. Opotekel se je in padel na tla. Obrisal si je kri z ustnice in se pobral. Zamahnil je z roko in skoraj me je zadel a sem se odrinil s tal in pristal v zraku. Tudi on je razprl svoja črna krila in začela sva se loviti. Moja krila so bila hitrejša od njegovih, a on je imel prednost na domačem območju. Zavil sem v slepo ulico. Ustavil sem se nisem imel izbire. Reaksin je stopil predme.

»Princ William poslovi se od svojega življenja,« je zlobno rekel.