Poljubi me nežno 35. del

Prijel me je za vrat in dvignil v zrak. V njegovem pogledu sta vladala maščevalnost in sovraštvo, a h krati je bil malo zmeden.

»Daj, ubi me,« sem mu rekel s hripavim glasom. Prekleto kako me je dušil.

»Kar tako se boš predal? Brez boja? To pa res ni pogumno,« me je dražil.

»Briga me. Brez Scarllet moje življenje nima smisla. Ko se bo zbudila sem me ne bo spomnila. Postala bo čisto druga oseba,« sem mu povedal.

»Ne bodi takšna zaljubljena reva,« je rekel in v njegovih očeh se je zarisala bolečina. Posvetilo se mi je. »Saj si bil tudi ti zaljubljen,« sem mu rekel. V hipu mi je postalo žal, da sem sploh kaj omenil. Še močneje me je prijel za vrat in začel sem kašljati.

»In poglej do česa me je ta ljubezen pripeljala,« je besno rekel.

»Ne, do tega si prišel sam. Melia ni bila prav nič kriva,« sem komaj rekel. Zamislil se je nad mojimi besedami, a prijem ni popustil.

»Vse so iste. Vsaka ti najprej govori lepe reči, ti obljublja, da si edini in da bo vedno ostala s tabo nato pa vse grejo in obljube izginejo, želje pa se razblinijo.« Nisem ga razumel.

»Mar je nisi ugrabil?« sem ga zmedeno vprašal.

»Ona pa me je prevarala,« je rekel. Tole pa je bilo presenečenje. Nimfa je prevarala angela?

»Čakaj malo. Praviš, da te je nimfa prevarala? Ampak s kom?« Pogledal me je. Če bi pogledi ubijali bi se verjetno sedajle zgrudil mrtev na tla.

»Da, svetnica Melia me je prevarala. Boljše vprašanje je KAKO,« me je popravil. Sedaj pa mi je bilo še manj jasno vse skupaj. Opazil je, da sem popolnoma zmeden.

»Odločila se je, da bo postala čuvajka Zemlje in s to nalogo se je odrekla meni. Pa sem jo ugrabil,« je povedal.

»Nimfe so povedale drugače,« sem rekel. Na nek način sem sočustvoval z njim. Razumem kako mu je.

»Vsak je povedal drugače,« je rekel. Prisegel bi, da sem v njegovih očeh zagleda solze, a jih je požrl. Spustil me je. Končno mi je uspelo priti do zraka. Nato pa so se okoli mene pojavile črne vrvi. No niso bile ravno vrvi,ampak bolj nekakšen čuden urok. Odpravil se je nazaj v sobo, kjer je bila Scarllet. Vlekel me je za sabo. Občutek je bil čedalje slabši. Jo bo ubil pred mano? Ali bo mene ubil pred njo? Dejstvo je bilo, da se bo eden od naju spremenil. Ali se bom jaz spremenil v prah ali pa Scar v popolnoma drugačno osebo. Vse je bilo le vprašanje Reaksinove volje.

Prišla sva v njeno sobo. Ob pogledu na njo me je zabolelo. Spomnil sem se kako sta Tay in Melissa gledala truplo svoje hčere in sestre. Kaj se bo zgodilo s njenim telesom na Zemlji? Bo kar izginil? Kako bosta to prebolela Melissa in Tay. Obljubil sem jima. Srce se mi je kar lomilo. Najraje bi zakričal in se nato zbudil ter ugotovil, da so bile vse le grozne sanje.

Reaksinov urok me je privezal na stol, Reaksin pa se je približeval Scarllet. Sedel je na rob postelje in jo opazoval. V svoje roke je vzel njeno roko in jo začel gladiti. Ob vsakem dotiku mi je postalo slabo. Nato ji je poljubil roko in jo položil nazaj. Gledal jo je in nekaj tiho momljal. Sklonil se je nad njo in ji v uho tiho zašepetal: »Ljubim te.« Ob teh besedah pa se mi je posvetilo. Upal je, da bo Scarllet zapolnila tisto bolečino, ki mu jo je zadala Melia. Poljubil jo je. Sedaj vem kako ji je bilo, ko sem se jaz poljubljal s Anno. Bolečina je bila ogromna. Srce se je razbijalo na bilijon koškov. Lomilo se je kot steklo. Kar naenkrat pa je bil pri meni.

»Iztekajo se zanje minute preden bo luna pravokotno nad Zemljo,« je rekel.

»Misliš, da ne vem?«

»Se bi odrekel vsemu, da bi bil z njo?« me je vprašal.

»Še vprašaš. Ljubim jo bolj kot vse drugo na svetu,« sem odgovoril.

»Zakaj pa si se poročil z Anno?«

»Zaradi dolžnosti,« sem diplomatsko odgovoril. Urok je naenkrat izginil, a me je Reaksin vrgel na drugo stran. Moje ustnice so pristale na njenih. Okoli naju so se pojavile barve in vzorci. Vse je postalo lepše. Temne misli so izginile. Ne morem verjeti, da sem po tako dolgem času zopet okusil sladkobo njenih ustnic. V mojem trebuhu so zaplesali metuljčki. Počutim se kot kakšen najstnik, ki je končno poljubil punco katera mu je bila že dolgo všeč. Poljubila me je nazaj. Prebudila se je. Njene roke so se zakopale v moje lase. Še nikoli nisem bil tako srečen. Zopet je bila ona, moja Scarllet, moja princesa. Najine ustnice so se ločile.

»Hvala,« sem rekel Reaskinu.

»Tega nisem storil zaradi tebe, ampak zaradi nje,« je rekel in pokazal na Scar.

»Hvala,« se mu je zahvalila še sama. Znova sem jo poljubil in pred nama se je prikazala bela luč. Uspelo mi je. Rešil sem jo. Stopila sva notri in preden se je portal zaprl se je Scarlet obrnila nazaj in Reaksin ji je rekel nekaj v jeziku, ki ga sam nisem razumel. Zdrznila se je. Objel sem jo in jo poljubil na lase. Svoje roke je ovila okoli mojega pasu.