Poljubi me nežno 36. del

Velikokrat sem razmišljal o moči sanj. Sanje so nekaj najlepšega ko spiš. V njih se lahko zgodi prav vse in ponavadi tudi se. Strah me je bilo odpreti oči kaj, če Scarllet ni z mano. Kaj, če je ostala tam pri Reaksinu. Opogumil sem se in odprl oči. Nasmehnil sem se. Uspelo mi je. Pripeljal sem jo nazaj. Sedel sem. Opazoval sem okolico in ugotovil, da sva pristala na kraljevem vrtu. Začel sem buditi Scarllet. Ni se prebudila. »Od vsega skupaj je zagotovo le utrujena,« sem si rekel. Dvignil sem jo v naročje in se odpravil v palačo.

Vstopil sem in vsi so začeli ploskati in vzklikati. Zmagoslavno sem se nasmehnil.

»Uspelo ti je,« je rekla mama in me štorasto objela preko Scarllet.

»Kaj ji je?« je zaskrbljeno vprašala Teodora, ki je vedno skrbela zanjo.

»Le utrujena je,« sem povedal in se odpravil proti njeni sobi. Nežno sem jo položil na posteljo jo pokril z odejo in ji zrahljal vzglavnik. V sobo sta prišla mama in oče.

»Oče, si v redu?« sem ga zaskrbljeno vprašal ko sem videl da ima povito roko.

»Sedaj je že bolje. Pa tebi se je kaj poznalo?« ga je zanimalo.

»Sprva, a me je Dyra pozdravila,« sem pojasnil. Obrnil sem se proti mami in jo objel. Vedel sem, da je bila ves ta čas zelo zaskrbljena glede mene.

»Kako sem vesela, da si cel.« Opazil sem, da ji po licu spolzijo solze. Pred vsemi prej se je morala zadržati, saj mora biti kraljica močna. Ko pa smo sami njena čustva vedno pridejo na plano.

»Kaj se je zgodilo v tem času, ko me ni bilo?« sem resno vprašal. Oče se je zresnil, mama pa prebledela. To pa ni dober znak.

»William, stvari so precej resne,« je začela mama, a se je njen glas zlomil.

»Umrlo je veliko angelov in še malo več vampirjev. Gal se je odločil, da nam podari tri dni za žalovanje in dostojen pokop. Čeprav so zlobni in maščevalni spoštujejo tradicijo. Po teh treh dneh pa sledi odločilna bitka. Vampirji so prepričani, da bodo zmagali, a sedaj ko se je Scarllet vrnila imamo tudi sami dovolj možnosti za zmago. Le ona lahko zopet vzpostavi ravnovesje med svetovi,« je pojasnil oče.

»Kateri dan je danes?« sem vprašal.

»Začetek drugega,« je odgovorila mama.

»Scarllet si ne bo opomogla tako hitro,« sem rekel.

»Poskusiti moramo. Ne smemo se kar tako predati če se bo celotnemu vesolju zavladal kaos,« je rekel oče. Prav je imel. Scarllet nam mora pomagati, seveda je bil vse to tudi njen namen in no njena vrsta je bila izbrana za to. Ne bo se kar tako predala. Opazil sem premik. Prebudila se je. Vsi trije smo stopili ob rob postelje.

»Dobrodošla nazaj,« sem rekel in se ji nasmehnil.

»Hvala,« je rekla in sedla.

»Kako se počutiš?« je zanimalo mojo mamo.

»Dobro, a je vse tako zmedeno. Še vedno se ne počutim živo,« je povedala. Seveda se ne more počutiti živo, ker še ni v svojem »pravem« telesu. Pogledala me je: »Lucas prosim pelji me na Zemljo.«

»Si dovolj pri močeh?« je zanimalo očeta. Ljubko se je nasmehnila in prikimala. Pogledal sem očeta. Njegov pogled je povedal naj ji ustrežem. Spravila se je iz postelje in ugotovila, da je še vedno v tisti črni obleki.

»Se lahko prosim preoblečem?« je vprašala. Začel sem se smejati.

»Bolje, sicer si bojo na Zemlji mislili, da nisi pri pravih.« Tudi ona se je začela smejati.

»Pustimo ji malo zasebnosti,« je rekla mama in naju z očetom pregnala ven.

Čakal sem jo pred njeno sobo. Kmalu se je pojavila pred mano. Oblečeno je imela kratko belo obleko, balerinke in jeans jakno. Zopet je bila stara Scarllet. Ni bila več temna princesa. Bila je čudovita. Njeni dolgi svetli lasje so ji nežno padali.

»Veš, tole postaja malce čudno,« je rekla. V lica se mi je prikradla rdečica.

»Strmenje vate?« sem jo vprašal.

»Ja,« je odgovorila in se nasmehnila. Pred nama se je prikazal portal. Prijel sem jo za roko in skupaj sva stopila notri.

Znašla sva se v njihovi dnevni sobi. Tay in Melissa sta gledala x-factor in naju sploh nista opazila.

»Mami,« je tiho rekla Scarllet. Melissa se je nemudoma obrnila. Njene oči so zajele solze. Hitro je vstala in stekla k njej. Objela jo je in se zjokala na njenih ramenih. Scar jo je stisnila k sebi. Obe sta jokali in kmalu se jima je v objemu pridružil še Tay.

»Hvala ti,« se mi je začela zahvaljevati Melissa.

»Malenkost,« sem rekel in jih naprej opazoval. Še nikoli nisem videl kaj takšnega. Kako zelo so se imeli radi.

»Veš vesel sem, da si nazaj ampak tvoje telo je v sobi,« je začudeno rekel Tay. Oba s Scarllet sva se začela smejati.

»Gre za nekakšen urok,« mu je povedala Scarllet. Še enkrat je objela mamo, nato pa me prijela za roko. Vedel sem kaj želi. Šel sem za njo. Odklenila je vrata svoje sobe in na postelji zagledala sebe.

»Kaj naj naredim?« me je vprašala.

»Lezi sama vase,« sem rekel. Ubogala je. Legla je vase in izginila, nato pa je njeno pravo telo zadihalo in odprlo oči.

»Uspelo je,« je rekla in se mi vrgla v objem.

»Seveda, ti je uspelo,« sem rekel in jo zavrtel. Začela se je smejati, nato pa me je poljubila.

»Sem storila kaj narobe?« je negotovo vprašala.

»Ne, samo presenečen sem,« sem ji odgovoril. Nasmehnila se je nato pa me je iz principa še enkrat poljubila. Oba sva se začela smejati. Odmaknila se je in začela brskati po predalih. Po nekaj minutah je našla škatlo.

»Lahko se vrneva,« je rekla.

»Kaj je to?« me je zanimalo.

»Nekaj, kar potrebujemo da premagamo vampirje,« je pojasnila.

»Scarllet, ne razumem.« Bil sem zmeden.

Resno me je pogledala: »Vem kako ustaviti to vojno,« je rekla. Za enkrat mi je bilo to dovolj. Zaupam ji kaj dela, ko bo čas mi bo že razkrila kaj namerava. Odšla se je poslovit od Melisse in Taya nato pa sva vstopila v portal in se vrnila nazaj na Solerijo.