Poljubi me nežno 37. del

*** Od tu naprej je pripovedovalec zgodbe Scarllet ***

Ne morem opisati kako zelo sem se pogrešala. Pogrešala sem samo sebe. Dolgo časa nisem bila jaz, ampak še vedno nisem čisto jaz.

Prispela sva nazaj na Solerijo. Opazila sem, da se je že znočilo. To pomeni, da imamo le še jutri čas, da se pripravimo, da se pripravim jaz. Lucas me je še vedno držal za roko. Vesela sem, ker mi zaupa a kmalu mu bom morala povedati kaj se mi plete po glavi.

»V knjižnico morava. Poiskati moram nekaj,« sem mu rekla.

»Prav,« je rekel. Brez, da bi še kaj vprašal mi je sledil. Vso pot sem sestavljala stavke, ki mu jih bom morala slej, kot prej povedati. Prišla sva v knjižnico, preden sem se zapodila kam me je Lucas nežno prijel za pas in me obrnil proti njemu. Njegova bližina me je vedno znova zmedla. Poznam ga že kar dolgo, a me vedno strese elektrika ko se me takole dotakne.

»Dovolj sem čakal, prosim povej kaj nameravaš,« je nežno zaprosil.

»Prav, sediva.« Ubogal me je. Sedla sva za okroglo mizo. Globoko sem vdihnila, nato pa izdihnila. »Ko sem bila pri Reaksinu mi je povedal, da imam kot Izbranka nekakšno prednost, ki jo še nobena ni imela. Čaram lahko. Neke vrste čarovnica oziroma vila sem. Vadila sem in Reaksin mi je pomagal. Sedaj moram le poiskati urok kako vas vse zaščitit in kako uničiti celotno vampirsko raso,« sem mu pojasnila.

»Torej imaš čarobne moči?« me je presenečeno vprašal. Prikimala sem.

»Sedaj te pa ne smem jeziti, lahko me spremeniš v žabo,« se je pošalil. Začela sva se smejati. »Zakaj pa potrebuješ tisto škatlo?« Pokazal je proti tisti, ki sem jo skrbno držala v rokah.

»To škatlo sem dobila od starešin. Notri so različne DNA. Narediti moram zvarek, ki vsebuje vampirsko DNA. Nato mora ta zvarek nekako v svoje telo dobiti vodja vojske- Gal. In tako bo konec vampirske rase,« sem mu povedala.

»Ampak, kako bodo umrli vsi vampirji?« je vprašal.

»Povezani so. Vsi vampirji so med sabo povezano preko krvi.«

»In vse to, ti je povedal Reaksin?« ga je zanimalo.

»Nekaj on, ostalo pa sem sestavila sama,« sem se pohvalila.

»Veš kako izgledajo knjige, ki jih potrebuješ?« me je vprašal.

»No, saj nama jih ni potrebno iskati,« sem mu povedala. Zaprla sem oči in knjige so se nemudoma prikazale pred nama. Bile so tri in kar debele. Lucas je kar onemel.

»To je bolje od našega iskanja,« je navdušeno rekel. Začela sva se smejati, a najin smeh je prekinil kralj.

»Otroka, bi lahko zapustila knjižnico. Starešine in angelski urad imamo sejo,« je povedal.

»Seveda,« je rekel Lucas. Lucas je vzel knjige jaz pa škatlo in odpravila sva se v njegovo sobo saj je bila bližje kot moja. Lucas je položil knjige na mizo, sama pa sem škatlo položila kar na tla.

»Predvidevam, da potrebuješ kakšno posodo,« je rekel Lucas.

»Ah, bučko. Najprej moram najti recept in urok,« sem mu povedala. Opazila sem, da je rahlo zmeden, kar pa od njega nisem ravno pričakovala. Vedno je bil tako zbran. Vsak je vzel svojo knjigo in začel iskati. Našla sem ogromno različnih urokov, a prav nobeden se ni zdel ravno uporaben.

»Našel sem. Recept za napoj,« je rekel Lucas in mi ga pokazal. V zahvalo sem mu na lice pritisnila poljub. Sestavine niso bile ravno vsakdanje, a vse se najde. Začela sem iskati perje pava, sol, posvečeno vodo in liste vrtnice. Vse sen našla na gradu. Graščani so me malo čudno gledali, ker sem okoli skakala kot kašna kokoš brez glave, a mi je bilo prav vseeno.

Končno sem imela vse sestavine v sobi. Zvarek se je začel kuhati in na koncu se dodala še pramen svojih las in vampirsko DNA.

»In sedaj?« je vprašal Lucas.

»Počakati moram nekaj ur, da se vse spoji,« sem mu odgovorila.  V roke sem vzela še zadnjo knjigo in začela iskati urok kako bi zavarovala vse angele. Ne želim, da še kdo umre zaradi mene, že to da jih je umrlo petdeset je ogromna žrtev za vse. Pogledala sem na uro. Bila je tri zjutraj. Začenjal se je tretji – zadnji dan žalovanja. Začela me je grabiti panika. Ostalo mi je le še 21 ur, da poiščem urok, zaščitim vse in da se pripravim na bitko.

»Vzemiva si malo odmora,« je rekel Lucas in me prijel za roko.

»Lucas jaz…«

»Ti si moraš malce spočiti,« je rekel. Imel je prav. Dovolila sem mu, da me  odpelje do postelje. Sezula sem balerinke in se usedla na posteljo. Lucas se mi je ulegel v naročje. Nekaj časa sva bila v tišini.

»Scarllet rad bi se ti opravičil za vse tisto z Anno. Ne bi se smel poročiti z njo in ne bi smel biti takšen do tebe. Žal mi je, da si morala umreti, da sem spoznal kako zelo te imam rad…« Hotel je nadaljevati, a sem ga prekinila s poljubom. Poljub se je prelevil v nekaj več.
Ujeta v njegovem objemu sem se prebudila. Sonce je že zajelo nebo. Splazila sem se iz Lucasovega objema hitro sem nase vrgla njegovo srajco in se posvetila iskanju uroka. Časa je bilo vedno manj. Zakopala sem se v knjigo. Čisto sem padla notri in pozabila na čas. Iz branja me je zbudil Lucasov nežen dotik na ramena.

»Kdaj si se izmuznila?« je vprašal.

»Ne vem, pred kakšno uro ali dvema,« sem odgovorila.

»Scarllet, je vse v redu? Obžaluješ kar se je zgodilo?«

»Ne, Lucas tisto kar se je zgodilo je bilo najlepše kar se bi mi lahko zgodilo. Le časa mi zmanjkuje,« sem mu povedala.

»No, sedajle se boš pošteno razjezila, ampak našel sem urok.«

»Kdaj?«

»Preden sem predlagal pavzo,« je povedel.

Vstala sem s stola in ga začela žgečkati. »Zakaj mi nisi povedal prej?« sem se rahlo razjezila.

»Nisem te hotel še bolj utruditi. Potrebovala si počitek,« je rekel in me ustavil.

»Hvala, da te tako skrbi zame.« Nasmehnil se je, nato pa mi pokazal urok. Ni bil pretirano težak.

»Naredi mi uslugo in zberi vse angele, ki se bojo borili,« sem mu naročila, ga poljubila in odšla pod prho.