Poljubi me nežno 41. del

Knjižnice mi nikoli niso bile všeč. Bile so velike in polne podatkov. Zadnje čase pa jih uporabljam preveč. Še dobro, da si pri tem lahko pomagam s čarovnijo, a tokrat ni dovoljeno. No, je dovoljeno če bi imeli ključno besedo. Pod imenom Melia se skrivaja le njena legenda druga pa nič.

Vsi smo iskali in prebirali knjige. Tiho upam, da nisem Melia kajti če bi bila ne bi bilo prav dobro. Nekako ne čutim močne povezave z njo, a vseeno je nekaj kar me povezuje z njo. Lucas je brskal med legendami, Theo in Tarra pa sta raziskovala med zgodbami. Med legendo in zgodbo je bistvena razlika. Legende naj bi temeljile na nekakšnih dejstvih le, da so malo prirejene. Nekoč je duhovnik pri maši omenjal, da so legende pripovedi o Jezusu, Mariji in svetnikih. V šoli pa smo se učili popolnoma drugače. Zgodbe pa so ponavadi čisto izmišljene, ampak v tem primeru bi bilo lahko vse skupaj tudi izmišljeno. Kdo ve?!

»Scar tukaj ni ničesar,« je obupano rekla Tarra. To pa je zanjo nekaj novega. Ona nikoli, ampak res NIKOLI ne obupa. Tokrat pa je puško kar vrgla v koruzo.

»Tarra ne obupaj tako hitro! Za Scarllet gre,« je rekel Theo. Že skoraj obupana Tarra se je vrnila na delo. Še eno presenečenje. Ubogala ga je. Ubogala je fanta. Kaj se dogaja z njo? Skrivoma sem se nasmehnila. Lucas je opazil moj nasmeh. Prijel me je za roko in me odpeljal na drugi konec knjižnice.

»Čemu se tako smehljaš?« me je vprašal in prislonil ob polico ter svojo roko nežno položil na moj pas.

»Tarra uboga Thea,« sem mu povedala in pogledala njegovo roko.

»S tem se boš ukvarjala kasneje, sedaj imamo bolj pomembno delo. Zbrati se moraš,« je povedal.

»Kako se naj zberem, če pa je tvoja roka na mojem pasu?« sem ga podražila, stopila na prste in ga poljubila.

»Pridi vrniva se na delo,« je rekel in me še enkrat na hitro poljubil. Vrnila sva se k golobčkoma.

Po nekaj urah smo vsi sedeli na tleh in »objokovali« mojo žalostno usodo. Vedno se kaj zgodi, da ne morem biti srečna. Začela sem se spraševati zakaj ravno jaz. Izmed vseh deklet na Zemlji ravno jaz. Svet je včasih zelo krivičen!

»Obupam!« sem naznanila.

»Tudi jaz,« je rekla Tarra in žalostno pogledala Thea nato pa še mene.

»Ne rad rečem, ampak tokrat obupam še sam,« je oznanil Lucas. Nežno sem ga pobožala po dlani. Naslonila sem se na polico in zaprla oči. Theo in Lucas sta se pogovarjala koga bi lahko prosili za pomoč, ko sta kar naenkrat utihnila. Odprla sem oči in ugotovila zakaj sta utihnila. Pred nami je bila modra lučka. Približala se mi je in začela govoriti: »Pojdi k Usodi ona ti bo znala pomagati. Stopite skozi portal in znašli se boste tam! Zaupaj mi.« Lučka je izginila, pred nami pa se je pojavil portal.

»Ljubica kaj se dogaja?« Nisem vedela kako naj odreagiram na to kar se je pravkar zgodilo. Lucas me je poklical ljubica in ogovorila me je modra lučka.

»Sledite mi,« je bilo vse kar sem ta hip spravila iz sebe. V portal sem vstopila prva. Morala sem vstopiti in zaupati lučki saj mi lahko le Usoda kdorkoli že to je pove kaj se dogaja in kako to rešiti. Znašla sem se v belem prostoru polnem diamantov. Pred mano se je zopet prikazala modra lučka. Začela je lebdeti naravnost, a se je ustavila in se vrnila nazaj. »Sledi mi.« Ubogala sem jo. Vodila me v neznano, a iz čudnega razloga sem ji zaupala ali pa sem ji hotela zaupati. Lučka je zopet izginila. Nekaj sekund kasneje pa se je prikazala čudna svetloba. Z rokami sem si pokrila obraz saj je bila svetloba premočna za moje oči.

»Lahko jih odmakneš,« je rekel nežen ženski glas. Dlani sem odmaknila z obraza in zagledala čudovito žensko. Imela je dolge sivo – modre lase, ki jih je vlekla za sabo, na sebi pa je imela dolgo belo obleko. Bila je naravnost popolna. Njena lepota bi zagotovo zaslepila vsakega moškega, mogoče še kakšno žensko. Mene je.

»Sem Usoda,« se je predstavila.

»No potem najbrž veš kdo sem jaz, a vseeno. Scarllet,« sem rekla. Nasmehnila se je: »Seveda vem kdo si in vem tudi po kaj si prišla.«

»Torej mi lahko pomagate?« sem navdušeno vprašala. Prikimala je.

»Bili sta ustvarjeni dvojčici- nimfi, ki bi lahko vzpostavili ravnovesje med dobrim in slabim, a ravno takrat smo bili jaz, Čas in Ravnovesje  sprti. Zaradi spora se je Čas poigral z Usodo in Ravnovesjem ter eno izmed dvojčic poslal v drug čas. Ker s Ravnovesjem nisva vedela kam je poslal dvojčico se je Ravnovesje odločilo, da bo dvojčico, ki je ostala naredilo smrtno na nek čuden način. Ko se bo nekje na svetu pojavila izgubljena dvojčica bo druga fizično propadla, a njena duša se bo preselila v telo njene sestre in skupaj bosta bivali v tem telesu. Tako naj bi bili dvojčici zopet združeni.«

»Oprostite, ampak še vedno ne razumem,« sem rekla.

»Ti si izgubljena dvojčica,« je rekla Usoda.

»P-prosim?«

»Vem, da je nenavadno, ampak je resnično.«

»Kako pa sem potem lahko še povrhu vsega Izbranka?« sem vprašala.

»To pa je zgolj naključje ali pa sreča,« je rekla.

»Ali pa Vi,« sem rekla. Nasmehnila se je: »Ali pa jaz.«

»Torej je Melia v meni?«

»Njena duša,« je povedala.

»Zato mi je Reaksin rekel tisto. Čakajte malo. Reaksin nikoli ni ugrabil Melie?«

»No, jo je ampak le za nekaj let potem pa je kar izginila.«

»Kje pa je njeno truplo?« me je zanimalo.

»Hočeš reči telo,« me je popravila.

»Kako to mislite?«

»Njeno telo sem shranila jaz. Z urokom sem ga zaščitila, da bo nekoč zopet v njem,« je povedala.

»Pa je to možno?« sem začudeno vprašala.

»Seveda je. Iz tvojega telesa mora priti v svoje,« je razložila.

»Kako?«

»Zakaj sem se bala, da me boš vprašala ravno to? Če hočeš narediti to se moraš odreči temi kar najbolj ljubiš.«

»Prekleto, zakaj?« Prekipevalo mi je.

»Zato, ker mora zmagati ljubezen do sestre in ne ljubezen do fanta,« je pojasnila.

»Ampak tega mi ne moreš narediti! Ljubezni se ne da primerjati!« Po licu mi je zaspolzela solza.

»Tega si nisem izmislila jaz, pač pa Čas ki je posegel v moj urok,« je žalostno rekla in mi obrisala solzo.

»Kako naj prekinem njegov sourok?« sem vprašala.

»Tako, da še sama posežeš vanj,« je rekla in se zvito nasmehnila.

»In kako naj naredim to?«

»Čaraš lahko. Preuredi urok,« je rekla.

»Hm, kako?« Beseda dneva.

»Poiskati moraš knjigo urokov, ki pa je na tvojem domačem planetu. V njej boš našla kar potrebuješ. Ko boš našla urok pridi nazaj in ga boš izrekla ob Melii.«

»Velja,« sem rekla. Poslovili sva se in vrnila sem se skozi portal. Očitno mi niso sledili ali pa so se izgubili