Poljubi me nežno 42. del

Vrnila sem se v knjižico. Vsi trije so kar skočili pokonci, ko so me zagledali.

»Kje si bila?« me je vprašal Lucas.

»Boljše vprašanje je kje ste bili vi trije?« sem rekla.

»Portal nas je zavrnil,« je pojasnil Theo. Hotela sem vprašati zakaj, a se mi je nekako posvetilo. Portal je lahko sprejel samo mene, zaradi USODE!

»Torej, kje si sploh bila?Kaj si izvedela?« Tarra me je zasula s vprašanji, kar sem tudi nekako pričakovala, a to sem pričakovala bolj od Lucasa. On je le stal ob meni in nas pozorno poslušal.

»Dobro. Spoznala sem Usodo. Izvedela sem, da sem Meliina izgubljena dvojčica. Dolga zgodba, ampak no ko sem se rodila jaz je Melia nekako 'umrla' in njena duša se je preselila vame. Sedaj pa moram razbiti urok, da jo vrnem nazaj v njeno telo,« sem nahitro razložila.

»KAJ? Sestro imaš?« Tarri so oči skoraj pobegnile iz očesnih mečic.

»Hm, mislim da,« sem ji odgovorila.

»In kako boš razbila urok?« je vprašal Lucas.

»Na Zemljo moram iti poiskati knjigo v kateri je ta proti urok.«

»Torej nas čaka potovanje na Zemljo,« je navdušeno rekel Theo.

»Vas ne, mene pa,« sem rekla. Vsem trem se je kar zataknilo. Nisem jim mogla dovoliti, da gredo z mano. Če mi spodleti pri iskanju bom Meliino dušo vrnila v njeno telo in se odpovedala Lucasu. Poskušala bom zaživeti novo življenje brez njega ali pa bom življenje kar končala. Škatlica tablet in nekaj vodke bi hitro pomagalo.

»Scar ne moraš biti takšna!« je protestirala Tarra.

»Ta naloga je samo moja in če je ne bom opravila sama bojo posledice hude,« sem se malo zlagala.

»Dobro, ampak če te čez dva dni ni nazaj pridemo pomagati,« je rekel Lucas.

»Dogovorjeno,« sem rekla.

»Kdaj se boš odpravila?« me je vprašal Theo. Pomislila sem in moj trebuh se je oglasil.

»Po kosilu,« sem rekla in vsi štirje smo padli v smeh.

»Pazi nase in če bo kaj narobe se takoj vrni,« je rekel Lucas in me poljubil. Prepustila sem se poljubu. V srcu me je piknilo. Kaj, če je to najin zadnji poljub? Objela sem ga.

»Prav,« sem rekla in si sama pričarala portal. Veliko sem se naučila od angelov. S svojo sposobnostjo čaranja sem pripomogla veliki obnovi palače in pri zdravljenju angelov. Tarra me je še na hitro objela, Theo pa mi je zaželel srečo in me na hitro objel. Vstopila sem skozi portal.

Znašla sem se v svoji sobi. Pogledala sem na uro in videla, da je malo do devete zjutraj. Kako čas smešno teče tam in tukaj. Med potjo sem razmišljala kje bi začela s iskanjem in takoj sem pomislila na svojo šolo. Hitro sem se preoblekla in spakirala nekaj stvari in se odpravila v šolo. Mami in Tay sta že odšla. Da ne bi zamudila sem si pomagala s čarovnijo. Preden sem preštela do dve sem že stala pri svoji omarici v šoli. Nihče ni opazil prav nič sumljivega. Ozrla sem se naokoli. Kako zelo sem pogrešala tele hodnike in vse te ljudi. Sprehodila sem se do oglasne deske in videla sliko Gala in Kate. Pisalo je, da sta pogrešana že mesec dni. No Kate je pogrešana že dlje časa, a tega očitno niso vedeli ali pa resnico skrivajo. Pogledala sem na urnik in ugotovila, da imamo prvo uro umetnost. Nasmehnila sem se. Že kar nekaj časa je odkar sem narisala zadnjo sliko.
Stopila sem v atelje. Vse oči so se zazrle vame. Postalo mi je nerodno.

»Hej, kaj zijate?« Oglasila se je Lina. Ne morem verjeti svojem očem. Lina je postala čisto drugačna. Njeni lasje so sedaj rjavi in njen stil je zelo eleganten. Le kaj se je zgodilo z njo? Prišla je do mene se široko nasmehnila in me objela.

»Kje si bila?« je vprašala.

»Na nekakšen potovanju,« sem ji odgovorila.

»Veliko mi moraš povedati,« je rekla.

»Ti meni še več,« sem rekla in jo še enkrat dodobra pogledala.

»A, moj izgled kajne?« Prikimala sem. Morali sva sestri saj je v razred vstopila profesorica. Povedala je, da imamo danes prosti slog, saj je zadnja ura umetnosti v tretjem letniku. Že? Prekleto! Pozanimati se moram kaj bo z mano. Bom ponavljala ali se še da kaj rešiti. Pogledala sem v prazno belo platno in pomislila kaj bi naslikala. S čopičem sem nežno vlekla sive črte.

»Gospodična Halle to je naravnost čudovito,« je rekla profesorica konec ure. Vsi so se zagledali v moj končni izdelek.

»Hvala,« sem rekla in pogledala sliko. Na njej sta bili dve dekleti, katerih dlani sta se nežno dotaknili, kot da bi se ponovno združili, a na fizični način. Spreletelo me je. Podzavestno sem narisala sebe in Melio. Nežno sem se nasmehnila.

»Vem, da ste veliko manjkali, a mislim da vam bojo za umetnino priznali letnik. Vem, da nismo umetniška gimnazija, a vseeno. Takšnih talentov že od Picassa ni več,« je ponosno naznanila profesorica.

»Resno?« sem začudeno vprašala.

»No, če boste danes šli do vseh profesorjev in jim odgovorili na kakšno vprašanje bo vse skupaj res,« je rekla. Od veselja sem jo kar objela. Veselje je kar kipelo iz mene.

»In še nekaj to bomo dali na razstavo. Zastopala bo našo šolo.« Čedalje bolj sem bila ponosna sama nase. Očitno ti lahko ena umetnina spremeni življenje.

»Zakaj nismo vsi tako kot ti?« me je vprašala Lina ko sva se srečali zunaj po koncu pouka.

»Kako to misliš?« sem jo vprašala.

»Ni te skoraj tri mesece pa boš dijakinja šole in zopet odlična?« Začeli sva se smejati.

»No moj namen ni bil to, ampak Lina bi mi pomagala?« sem jo vprašala. Nekako sem ji zaupala.

»Seveda. Kaj je skrivno poslanstvo?« je navdušeno vprašala.

»Poiskati moram neko knjigo in nahaja se v šolski knjižnici. Časa imam zelo malo zato se mudi,« sem ji pojasnila.

»Potem pa kar pljuniva v roke,« je rekla.

»Kaj natanko iščeva?« je vprašala ko sva se znašli v knjižnici.

»Prosim ne prestraši se, ampak iščem knjigo urokov,« sem ji povedala.

»Si čarovnica?« je kar takoj vprašala. Nisem ji odgovorila pač pa pokazala. Iz naslonjača sem vzela blazino je prerezala in iz nje vzela nekaj perja. Iztegnila sem roke nanj in perje se je dvignilo v zrak. Lina je ostala brez besed.

»Zato te ni bilo,« je rekla. Nekako je zadela. Perje je padlo na tla in z urokom sem blazino hitro popravila.

»Dobro iščem urok ki bo razbil urok povezave,« sem ji povedala.

»Veš mislim, da bova našli to na zaščitenem delu knjižnice,« je rekla.

»Ampak tja ne smeva,« sem rekla.

»No, ker ti čaraš in ker so vsi že odšli lahko preslepiva kamere in urok poiščeva tam.« Kako pametno tega pa res nisem pričakovala od nje. Z urokom nevidnosti sem naju spravila mimo kamer nato pa sva se osredotočili na iskanje. Nisem mogla verjeti koliko knjig imamo o čarovniji na šoli. Mar kdo verjame v to? Mislim, da jih obravnavajo kot zgodovinska dejstva, ampak zakaj bi jih hranili na zaščitenem oddelku?

»Scar, našla sem ga in na njem je tudi podoba dekleta, to dekle pa je podobno tebi,« je rekla in mi pokazala stran v knjigi. Pogledala sem sliko.

»To je Melia,« sem rekla. Lina je bila zmedena in odločila se je, da me ne bo več spraševala o tem. Urok sem si prepisala na list.

»Lina, hvala za vso pomoč. Sedaj pa moram iti. Kmalu se vidiva,« sem rekla in jo hitro objela.

»Prosim pridi na podelitev spričeval,« je rekla in me močno stisnila.

Pričarala sem si portal kar sredi knjižnice. Lino je skoraj kap, a upam da je preživela. Čez nekaj sekund pa sem se že znašla v Lucasovem naročju, ki pa je ravno bral knjigo na kraljevem vrtu.