Poljubi me nežno 43. del

V njegovih očeh se je zaiskrilo, ko me je zagledal.

»Samo, da si že nazaj,« je olajšano rekel.

»Kaj si pa mislil,« mu zašepetam na uho in ga poljubim. Knjiga je padla po mehki travi, najin poljub pa se je prelevil v vroč vročinski val. Nisva se ustavljala, kot ponavadi. Oba sva želela še več. Želela sva tisto, kar sva že doživela. Moje telo je vedno bolj hrepenelo po dotiku, njegovem dotiku. Kmalu sem bila pod njim.

»Princ William, kar sredi vrta?« mu tiho zašepetam v uho, ko on poljublja moj vrat. Ustavil se je. Kar naenkrat so se na njegovem hrbtu prikazala krila. Prijel me je in poletela sva, poletela v mojo sobo. Prejšnjič sva preizkusila njegovo posteljo, sedaj je na vrsti moja. Nežno me položi na posteljo in mi nežno odpre gumb obleke, katero sem nosila. Nežen bombaž mi pade z ramen in pod njim se znajdem le v spodnjem perilu. Zardim, a ne vem zakaj.

»Je kaj narobe?« se ustavi in nežno vpraša.

»Ne, samo čudno je.«

»Saj sva to že počela,« reče.

»Vem, ampak takrat… Takrat bi skoraj umrla bilo je kot bi spala skupaj pred smrtjo.« Šele takrat sem se zavedala besed, ki sem jih izrekla. Tudi sedaj je skoraj tako, le da pred razhodom, a Lucasu se ne sanja.

»Končava?« vpraša in prekini moje razmišljanje.

»Ne,« rečem in mu slečem modro majico, ki jo ima na sebi.

Lucas je spal kot dojenček. Bil je prekrasen. Za vedno bi ga lahko opazovala kako spi. Vstala sem iz postelje in v omari poiskala kavbojke in srajco, nato pa sem se sprehodila do mizice. Poiskala sem list in pero. Ne morem se posloviti od njega v živo, ne čisto zares.  Pero postavim na list in začnem veleči nežno črto.

 

Lucas!

Ko boš bral tole bom verjetno že rešila primer. Melii bom vrnila dušo, a s tem lahko tvegam najino ljubezen. Mogoče mi uspe razdreti urok, a nekako dvomim v to. Moja čarovnija še ni dovolj močna, da bi uničila takšne uroke. Zapomni si le, da te bom vedno ljubila. Ni pomembno koliko svetlobnih let je med nama vedno bom s tabo in vedno bom mislila le nate. Če se kakšen teden ne vrnem potem poskušaj pozabiti name. Staši bojo zate lepo poskrbeli. Našli ti bojo novo čudovito ženo in zavladal boš angelom. Sicer pa med nama se tako ali tako ne bi obneslo. Nikoli si ne bi oprostila, da bi se zaradi mene odpovedal prestolu in siju. Preprosto nisem takšna.
Upam, da se kmalu vidva sicer pa zbogom.

Z ljubeznijo,

Scarllet

Še enkrat sem prebrala pismo nato pa ga zložila, nanj napisala njegovo ime in ga položila na vzglavnik poleg njegove glave. Nežno ga poljubim na ustnice, nato pa se pred mano znajde portal. S urok vre stopim vanj. Še zadnjič ozrem Lucasa in moje oči spustijo trde orehe iz svojega zavetja.

»Si se pa hitro vrnila,« reče Usoda.

»Našla sem urok, lahko dobim nadaljnja navodila?« vprašam.

»Je kaj narobe?«

»Še vprašaš? Pravkar sem spala s Lucasom, sedaj pa ga mogoče nikoli več ne bom videla. Prekleto! Ljubim ga!« Izbruhnem. Ničesar več nisem mogla zadržati v sebi. Vsaka beseda me je bolela, a misel da sem prejle zadnjič videla njega me boli najbolj.

»Scarllet! Dovolj si močna, da uničiš urok, ampak najprej moraš Meliinem telesu povrniti dušo. Nato pa ti lahko pomaga in skupaj vama bo uspelo.«

»Dobro, pripelji njeno telo, da čim prej opravimo s tem. Rada bi končno vedela kakšna je moja usoda,« rečem in se namuzam.

»Res si neučakana Princesa,« reče, a ji hitro postane žal.

»Kako si me ravnokar poklicala?« jo vprašam. Zajela je sapo in stopila bližje k meni.

»Princesa,« je tiho ponovila.

»Zakaj?«

»Ker to tudi si,« reče, se obrne in začne nekaj govoriti v jeziku, ki ga nisem prepoznala. Pred nama se pojavi bela postelja z baldahinom. Približam se postelji in zagledam dekle, ki mi je zelo podobno, mogoče celo preveč. A vseeno sva si tako različni. Združuje naju le barva las in oblika ustnic, a to je povsem dovolj.

»T-to je Melia?« vprašam. Usoda prikima. »Lepa je,« nadaljujem. Nasmehe se.

»Lezi poleg nje in misli nanjo. Jaz bom izrekla urok za premestitev,« pojasni. Nežno zaprem oči in se osredotočim na svojo sestro. Usoda je začela z urokom. Čutila sem. Kot bi se moja duša ločila na dva dela. Spomini so izginjali prav tako pa misli. Vse kar je bilo njeno je vzela ven. Odprla sem oči. Nad mano je plesala bela stvar. Zagledala sem dušo, dušo svoje sestre. Ko je prišla nad Meilo se je zlila vanjo. Moč mi je začela pešati in pred očmi je nastala tema.