Poljubi me nežno 46. del

Melio in rešenega angela sem pustila sama. Toliko sta si morala povedati ali pa že izbirata imena za otroka.

Sprehajala sem se po njegovem temačnem dvorcu in premišljevala o  sebi. O tem kdor sploh sem in kakšna je moja naloga. Tisto o Izbranki me je pretreslo, a vseeno sem hitro sprejela. Vedela sem, da bom s pomočjo tega daru obranila svet pred zlobnimi bitji. Tudi to, da sem nimfa in da lahko posledično čaram mi je prineslo velik uspeh, a to da sem princesa mi res ne pomaga prav dosti. Ne morem verjeti kako se je moje brezskrbno življenje na Zemlji spremenilo v totalno norišnico in za vse bi lahko okrivila Tarro. Ona jih je iskala njih – vampirje, ampak ne! Ni šans. Za vse je kriva ta prekleta usoda! Zakaj nam vsi pravijo, da jo lahko spremenimo, ko pa nam je zapečatena! Grki so bili za spreminjaje volje bogov kaznovani, sem morda kaznovana tudi jaz? Ali pa sem kaznovana zato, ker pomagam drugim nase pa se požvižgam? Očitno sreča posameznika visi na precej tanki nitki.

»Scarllet, rada bi te prosila še za eno uslugo,« se oglasi Melia.

»Kaj?« vprašam.

»Bi se lahko vrnila na Solerijo, kljub odločitvi, ki si jo sprejela? Tebi bojo verjeli, da si spremenila Reaksina meni pa ne. Prosim.« Žalostno sem pogledala oba. Kako vesela sem bila zanju, a ob enem sem ji zavidala. Končno je lahko z moškim, ki ga ljubi.

»Seveda,« rečem in se narejeno nasmehnem.

»Princesa Avrora, res sem ti hvaležen za vse,« reče Reaksin.

»Prosim kliči me Scarllet. Tisto o princesi mi ni všeč,« prosim.

»Seveda, oprosti,« se opraviči. Nasmehnem se. Melia je pričarala portal. Vanj sem vstopila zadnja. Svojo dolgo obleko sem prijela in jo dvignila. Najraje bi jo kar strgala s sebe. Res, da je lepa ampak je strašansko nepraktična.

Pristala sem na mrzlih tleh. Ozrla sem se naokoli. Seveda sejna dvorana. Znašli smo se sredi pogajanja o poroki in prevzemu prestola. Čakaj poroka, Lucas. Prekleto! Se bo moral znova poročiti? Nisem ga videla v dvorani, a vsi so videli nas tri.

»Scarllet, kaj se dogaja? Kaj se je zgodilo s tabo?« Pred mano se je znašel kralj Aleksander.

»Vaše veličanstvo, dolga zgodba, ampak prosim. Uredite mi, da bom lahko govorila s vsemi angeli in pomembnimi ljudmi hkrati. Zgodbe ne bi rada povedala vsakemu posebej,« prosim.

»Seveda, ampak si v redu?« zaskrbljeno vpraša.

»Fizično ja, psihično ne,« odgovorim. Hitro me objame, nato pa začne sklicevati nujni sestanek. Vrtelo se mi je.

»Sestrica, sedi,« reče Melia in Reaksin me posede na stol.

»Kaj ji je?« vpraša Melio.

»Ne vem, ampak skrbi me zanjo,« prizna. Postalo mi je hudo, ker jih tako skrbi zame, ampak sami izčrpana sem. Rada bi čim prej povedala kar imam za povedati nato se želim naspati in se šele takrat soočiti z Lucasom in mu povedati kako in kaj.

Čez kakšno uro so me stražarji odpeljali pred dvorec. Še vedno se mi ni uspelo preobleči, zato mi je eden izmed njih pomagal s obleko. Ko sem stopila ven sem zagledala ogromno angelov. Očitno bo to huje kot sem si mislila. Če me je strah že tega, kaj šele bo ko bom oziroma če bom imela govor za maturo. Kralj Aleksander me je napovedal. Vsi so bili nestrpni kaj jim moram povedati. Ko so me zagledali so se zdrznili. Nekaterim so se čeljusti kar povesile. Na hitro sem ošinila vse angele, nato pa so se moje oči ustavile na njem. Na Lucasu. Presenečeno me je opazoval. Ni mu bilo čisto jasno kaj se dogaja.

»Lahko začneš govoriti,« reče kralj. Nasmehnem se. Stopim pred mikrofon, globoko vdihnem in začnem: » Pozdravljeni! Zopet jaz, no tukaj sem da vam povem nekaj stvari in jih tudi pojasnim. Kot vsi veste sem Izbranka in nekakšne vrste čarovnica. No ubistvo sem izgubljena nimfa. Zgodbo o nimfi Melii poznate vsi in no ona je moja sestra dvojčica. Ko sva bili ustvarjeni je Čas izrekel urok, ki me je poslal v drug čas. Melia je izginila, ko sem se rodila jaz in sedaj sva se našli. Ko sem se spopadla s Časom pa sem izvedela tudi to, da sem princesa Avrora ali Zarja, nekakšna boginja Jutranje zarje od tod moj novi izgled. S vso močjo, ki jo imam sem svoji sestri uresničila edino željo, ki jo je imela. Padlega angela Reaksina sem spremenila nazaj v angela. Če mi ne verjamete je tukaj dokaz.« Za mano sta se pojavila Melia in Reaksin. Ostali so brez besed. Nekaj časa so gledali njega, nato pa mene. Opazila sem premi na svoji desni. Kralj in kraljica sta se mi priklonila in kmalu so bili na kolenih vsi, ki so me poslušali. Ni mi bilo jasno kaj se dogaja. Zakaj so vsi na kolenih? Stopila sem do kralja in kraljice.

»Mi lahko prosim pojasnite kaj se dogaja?«

»Vsi smo mislili, da je princesa Jutranje zarje umrla že pred časom, ampak smo se motili. Pred časom se je komaj rodila. To je dar za vse. Je dar življenja. Scarllet izredno pomembna si. Od danes naprej te bojo vsi čuvali in častili,« mi pojasni kraljica Clarissa.

»O bog,« zamomljam. Kako se jih bom sedaj znebila? Ves čas mi bojo vsi dihali za vrat. Prekleto!

»Verjamejo, da si spremenila Reaksina, zato ga bomo sprejeli nazaj sploh, ker ti jamčiš zanj,« mi reče kralj Aleksander.

»Odlično, vesela sem zanj. In ja moja sestra je noseča zato prosim, da z njo ravnate kot se spodobi. Rodila bo tukaj na dvoru, če seveda sme,« prosim.

»Seveda,« reče Clarissa. Nasmehnem se.

Angeli so se razšli. Opazila sem, da se Lucas skuša pribiti do mene. Hitro sem zbežala. Ne morem se še soočiti z njim. Hitro sem stekla v dvorec. Zaprla sem se v svojo sobo stražarjem pa naročila, da ne smejo spuščati nikogar notri. Vrgla sem se na posteljo. Vse se je vrtelo. Spomnila sem se kako naju je mami s Tayem peljala v zabaviščni park. Šla sem na skodelice in se vrtela dokler nisem bruhala. V glavi se mi je močno vrtelo in nisem ločila glasov od oblik. Tudi sedaj se mi dogaja nekaj takega, ampak kako se naj rešim vrtljivih skodelic ne da bi bruhala? Ne vem kako naj mu povem kar sem se odločila. Ne morem mu. Ne dokler ne verjamem sama vase.

»Mogoče se lahko izogibaš Lucasu, ampak meni se ne moreš.« Na robu postelje je sedla Tarra.

»Točno duh lahko gre skozi stene« rečem in vdihnem.

»Kaj se dogaja?« Preide k bistvu.

»Ne morem mu povedati kako sem se odločila,« tiho priznam.

»Odločila kaj?« Bila je zmedena.

»Med tem ali se vrnem k njemu ali pa pozabim na vse in se vrnem na Zemljo.«

»Si TRČENA?« vpraša.

»Zakaj?«

»Kako lahko pomisliš na to, da bi pozabila vse in kar odšla? Scar to nisi ti!«

»Saj sploh ne vem kdo sem!« se zaderem nazaj.

»Oprosti, morala bi ti pomagati a ti ne, kajne?« Odkimam. Približa se mi in me objame. Zajokam ji v objemu. Ničesar več ne reče. Razume me. Seveda najboljša prijateljica razume in ve vse. Včasih se prepirava, a še vseeno jo imam zelo rada.

»Poglej. Ko boš pripravljena se sprehodi naokoli zagotovo boš kje naletela nanj in mu povej, kako je. Prepričana sem, da bo razumel karkoli se boš pač odločila. Še enkrat me je hitro objela nato pa izginila. Kolena sem stisnila k sebi in čelo položila na trde kosti.

Stuširala sem se in preoblekla, nato pa zapustila sobo. Stražarje sem prosila, če lahko grem sama na kratek sprehod. Nekako so mi dovolili. Odšla sem na grajski vrt. Vedno znova me je fascinirala lepota tega prostora. Sprehajala sem se med drevesi in uživala v vonju cvetlic in petju ptic. Prišla sem do paviljona, ki ga še nisem videla. Vstopila sem. Na železnih stebrih so bile ovite vrtince. Njihov vonj je bil čudovit.

»Še vedno občuduješ vrtnice?« Za sabo zaslišim Lucasa.

»To se ne bo nikoli spremenilo,« rečem.

»Mislim, da se morava pogovoriti.« Reče čez čas. Obrnem se proti njemu.

»Oprosti, ker ti nisem povedala za vse to. Nisem te hotela obremenjevati.«

»Je že v redu. Ne razumem pa zakaj si me odrinila sedaj?« vpraša.

»Veš ne morem biti s tabo, dokler nisem zadovoljna sama s sabo,« odgovorim.

»Torej me nameravaš zapustiti?« Besede so mu šle težko z jezika. Namesto, da bi mu odgovorila se obrnem in zakorakam na drugo stran paviljona. Po licu mi zaspolzi solza. Hitro jo obrišem.

»Scarllet, boš odšla?« še enkrat tiho vpraša. Njegov glas je zlomljen in potrt. Čutila sem, da se njegovo srce drobi na drobne koščke. »Scarllet,« znova poskuša. Moj obraz je že cel moker od solz. Ne morem več. Nemudoma se obrnem.

»Kako te naj zapustim, ko pa te ljubim. Lucas sploh ne veš kako te ljubim. Brez tebe je moje življenje, kot dan brez sonca; sivo in pusto. Ne bi preživela, da bi te še enkrat izgubila,« priznam. Približa se mi.

»Presneto dolgo sem čakal na tole,« reče nato pa me prime okoli pasu in me poljubi. Poljub bi lahko trajal v neskončnost, a sem ga prekinila.

»To pomeni, da ostaneš tukaj?« Prikimam. Zavrti me. Obrisala sem si solze.

»Ne boš se me znebil tako zlahka,« mu rečem in oba se začneva smejati. Spusti me na tla.

»Nikoli se te nočem znebiti,« reče in poklekne. O ne! O ne! »Princesa Avrora Scarllet Halle la Luce, bi mi naklonila to čast in se poročila z mano?« Prekleto! Še osemnajst jih nimam pa me že zaproša za roko.

»Ja,« rečem tiho. Nasmehne se. Na prst mi natakne čudovit prstan. Kar naenkrat zaslišim glasno ploskanje. Pa ne da so naju vsi gledali. Zagotovo sem zardela. Lucas se je vstal.

»Daj me reši muk rdečice in me nežno poljubi,« mu rečem. Ni mu bilo treba dvakrat reči, ko so se njegove ustnice že dotikale mojih.
 

*** KONEC 1. DELA ***