Poljubi me nežno 7. del

»Tega pa nisem pričakoval,« je rekel. Njegove oči so bile še vedno zaprte. Ničesar nisem rekla. Nisem mogla verjeti kaj sem storila. Da sem poljubila tega bedaka, ki lahko dobi oz. si prisvoji vsako dekle. Gledala sem ga. Počasi je odprl oči. Gledal me je tako zamišljeno. Vedno znova me njegov obraz preseneča. Kot, da ima na tisoče različnih mimik, pogledov in nasmehov. Zrla sva si iz oči v oči. Postajalo je boleče. Stopil je korak nazaj. Čutil je, da nekaj ni v redu. Jaz, jaz pa sem stopila še bližje k njemu. Nekaj me je vleklo k njemu. Kot gravitacija, ki privlači vse k tlom. Mar ni ljubezen nekakšna kemija? V mojem primeru je fizika. Pogledala sem ga. Pričakoval je izpoved, a je ni dobil.

»Vrniti se morava v šolo, koncert se bo kmalu začel,« sem rekla. Prikimal je. Začela sva korakati proti šoli. Hodila sem nekaj korakov pred njim. Nisem ga mogla gledati, nisem ga želela videti. Tako zmedena še nisem bila nikoli. Tišina je bila mučna, a nihče ni spregovoril niti besedice. Kot, da bi se bala kaj bova rekla. Za trenutek sem zaprla oči. Spomnila sem se na vse najine prizore.

»Ne misli nanj,« mi je rekel notranji glasek.

Bila sva tik pred šolo. Prijel me je za roko in me ustavil. Obrnila sem se.

»Zakaj si me poljubila sedaj pa niti spregovoriš ne z mano?« Tega vprašanja sem se najbolj bala. Kaj mu naj odgovorim? Nekaj me je prisililo in morala sem te poljubiti. Ali pa: Bila je neumnost, oprosti. Ampak to bi bile laži. Nekaj, nekaj čutim. Priznam še nikoli nisem bila zaljubljena in tega čustva ne poznam. Mogoče bi je bil kdo kdaj le všeč, ampak to je čisto drugače, kot biti zaljubljen. Všeč ti je lahko več fantov, a zaljubljena si le v enega. Kaj pa jaz? To je zame prvič. Vse je tako zmedeno, tako čudno, nenavadno. Spomnila sem se na pesem, ki sem jo morala napisati v prvem letniku, ko mi je bil en sošolec zelo všeč.
 

Ljubezen
Ste čutili jo kdaj,
hm, le kaj?
Njo, ljubezen.
Čutili kot lepo,
nežno stvar,
ki prinaša jo
življenje?
Ali ste jo čutili,
kot
hladen, jesenski
dež, ki jezno
zliva se na
zemeljska tla?
In tisti, ki
čutili niste je,
kaj mislite,
kakšna je?

»Še vedno čakam,« je rekel. Prekleto, saj ga vidim. Postal je neučakan.

»Jaz, jaz…. Ne vem,« sem tiho rekla.

»Sem si kar mislil,« je rekel.

»Gal, ne vem kaj mi je bilo. Kot bi me nekaj prisililo v to. Ne vem. Mogoče sem zmedena glede tistega kar sem videla in slišala. Saj veš tisto z Lino.« Pogledal me je. »Prav, povedal ti bom kaj se je zgodilo.« Zakaj pa je sedaj rekel to? Sploh me ne zanima ali pač?

»Lina me je hotela malo opiti, govorila je bedaste stvari saj veš, da sem hud model itd. Zvabila me je na WC in malo sva se hm.. zabavala. Skrila sva se v kabino. In to je bilo to. Nekaj poljubov in konec.« Res? Zagotovo se šali.

»Kaj pa tisto..Notri ga imam?« Zasmejal se je.

»V zadnjem žepu je imela telefon pa jo je malce piknilo,« je odgovoril. Pogledala sem ga. »Scarllet prosim, lahko mi verjameš.« 

»Bom premislila, sedaj pa se raje vrniva notri. Koncert se je že zagotovo pričel.« Prikimal je. Odpravila sva se v dvorano. No on že jaz pa sem smuknila v atelje. Potrebovala sem pogovor s prijateljico. Kate me ne razume in trenutno je jezna name, kar pa se tiče Tarre. Rekla je, da jo lahko vedno pokličem.

Zaprla sem vrata ateljeja. »Tarra, potrebujem te,« sem rekla. Čakala sem nekaj minut, nato pa se je prikazala pred mano.»

Pomagaj mi,« sem jo rotila.

»Kaj je bilo?«

»Poljubila sem ga,« sem ji odgovorila. Zgrozila se je.

»Zakaj?« Takšnega pogleda pa še ne.

»Ne vem, kot bi me nekaj prisililo v to.« Sesedla se je na tla.

»Presneto,« je zamomljala.

»Tarra, kaj je narobe?« Postala sem zaskrbljena.

»Scarllet, ne bi smela. Proti pravilom je. Ne bo se dobro končalo,« je rekla nato pa izginila. Prekleto! Česa ne bi smela? Zakaj je proti pravilom? Saj je le človek tako, kot jaz. Čakaj malo. Človek? Poljub? Pravila? Hudiča, vampir je ali pa volkodlak ali pa hudič. Vsega je bilo preveč. Spomnila sem se mamine zgodbe in pravil. Midva sva se poljubila dvakrat, no enkrat sem dobila poljub na lase. Dotaknila sva se že tisočkrat. Mogoče že ve kdo sem in kaj je moje poslanstvo. In sedaj poznam razlog zakaj sem ga poljubila in zakaj se mi zdi, da je moja gravitacija. POVEZANA SVA! Hladna misel je bila kot prha.

Nisem zaljubljena, vse je le ukana. In kaj sedaj?

Morala bi ga ubiti, ampak kako?