Poljubi me nežno 8. del

»Scarllet, si mar zaljubljena?«

»Mami? Resno? Jaz pa zaljubljena?« Skrajno nemogoče, a mogoče resnično. Ampak resnica je bila hujša. V šolo nisem hotela, ker je Gal nekaj drugega. Ni človek. Vampir ali volkodlak ali pač karkoli je. Kaj če ve kdo sem. Kaj če me želi ugrizniti- ubiti. Nisem bila pripravljena, da bi se soočila z njim. Ne upam si in še po poljubu. Groza. Kako sem se lahko ravno jaz ujela v to past? Zakaj jaz? Prekleto, mar bi se zaljubila v dedka, kot pa v nesmrtnika. Čakaj malo? Zaljubila, ne le povezana sva, kar pa je v tem trenutku še huje!

Z muko sem vstala iz postelje in se uredila- če se temu lahko reče tako. Lase sem si le počesala, oblekla sem preproste jeans hlače, pulover ter gležnarje. Bilo mi je čisto vseeno za izgled pa čeprav je moja omara polna čudovitih oblačil.

Zajtrk sem kar preskočila.

»Te zapeljem do šole?« me je vprašala mami.

»Imam še dovolj časa bom šla peš,« sem ji odgovorila in odšla ven.

Pot se je strašansko vlekla. Razmišljala sem o vsem kar se je zgodilo zadnji teden. Ogromno. Bilo je preveč, da bi lahko karkoli sploh razumela, a glede ene stvari sem bila popolnoma prepričana. Izogibati se moram Gala!

Prišla sem do šole. V trebuhu me je čudno stisnilo, ko sem ga zagledala. Hitro sem stekla v razred. Moj strah je bil prevelik, da bi se lahko soočila z njim.
Prvi dve uri smo imeli ruščino in angleščino. Še dobro, da sva tukaj pri ločenih skupinah, a se je vse zapletlo pri umetnosti. Morali bi imeti fiziko in biologijo, a profesoric ni bilo. Lahko bi nam dali prosto uro, a smo zato dobili dve uri umetnosti. Res, da sem jo oboževala, a danes je to samomor. Ko sem vstopila v atelje je bila moja prva misel: » Gremo umret!« Sedla sem za svoje platno. Opazovala sem sošolce. Kako so sproščeni sploh ne vedo koga imajo za sošolca. S pogledom sem oplazila atelje in moj pogled se je ustavil pri vratih. V grlu se mi je naredil cmok hitro sem pogledala proč. Prekleto, kaj mi pa je? Če ga vidim mi postane kar slabo in moje srce dobesedno podivja. Vstopila je profesorica. Vsem je razdelila navodila za delo.
»Risali bomo drug drugega?« se  je oglasila Lina.  Profesorica je prikimala.

» Delali boste v parih. Že prej sem naredila seznam kdo bo s kom in želim, da mi nihče ne nasprotuje!« Bila je odločna in vedela sem, da se to ne bo najbolje končalo. Začela je brati imena. »Kate in Angelina, ……, Scarllet in Gal,….!« Ko sem zaslišala svoje ime in njegovo skupaj povezano z besedico in me je skoraj kap. Hotela sem že ugovarjati, a sem se spomnila njenih besed.

»Prekleto,« sem zamomljala. To mi ni bilo prav nič všeč.

»Dobro, postavite si platna nasproti in pričnite z risanjem,« nam je ukazala.

»Pa me boš le narisala,« je sarkastično rekel.

»Saj te ne bi, a če te ne bom dobila cvek,« sem mu diplomatsko odgovorila. Uspelo je. Ničesar več ni rekel. Profesorica nam je prižgala nežno glasbo, ki naj bi nas malo navdihovala. Vedno ista zgodba. Za vsako stvar potrebuješ navdih. Nekoč se mi je postavilo vprašanje: Ali potrebuješ tudi za življenje navdih? Mogoče pa res.

»Katera pa je to?« me je vprašal Gal. Prisluhnila sem ji.

»Ne poznaš?« Odkimal je, jaz pa sem zardela. Pesem sem dobro poznala, nežna melodija, ki me je vedno spomnila na določeno osebo.

»Yiruma – River flows in you,« sem mu odgovorila. Nasmehnil se mi je. Pričela sem z risanjem. Začela sem uživati. Vsako črto, vsako stvar ki sem jo risala in narisala mi je bila neverjetno všeč. Popoln obraz in vse poteze, najraje bi se stopila. Zazrla sem se v njegove oči. Lešnikovo- rjave barve. In takrat sem zaznala grozo. Videla sem kako se je sklonil proti meni. Nežno me je poljubil na lice potem pa zdrsel na vrat. Pritisnil mi je nekaj poljubov, nato pa je je zaskelela bolečina. Nekaj mi je predrlo kožo in žilo. Peklo me je, bolelo in mislim, da sem začela padati v gosto temo. Takšne bolečine še nisem nikoli čutila. Zadrla sem sem.

»Scarllet, si v redu?« Odprla sem oči in ob sebi zagledala profesorico. Ozrla sem se okoli vse je bilo tako, kot prej. Pogledala sem Gala, ki me je zaskrbljeno gledal.

»J-ja, se opravičujem.« Tole je bilo pa grozno. Sedaj se mi še blede. Vse je začelo pritiskati name. Občutek sem imela, kot da se dušim, da padam. Vrtelo se mi je. Vstala sem, pobrala svoje stvari in odšla.

Potrkala sem na vrata mamičine pisarne.

»Mami želim se naučiti ubijati vampirje,« sem izdavila.

»Scarllet, morala bi biti v šoli,« je rekla.

»To ni pomembno, hočem oz. bolje rečeno zahtevam, da me naučiš!« Bila sem odločna.

»Prav, ampak nekaj dni boš manjkala in spoznala boš starešine. Oni te lahko učijo in ne jaz. In zavedaj se, da je s tem veliko dela,« je rekla.

»Prav, pokliči jih, pošlji jim E-mal karkoli le naj pridejo in me naučijo.« Prikimala je. Opravila je nekaj klicev nato pa me je nekam odpeljala. Peljali sva se po čudni cesti, ki vodi iz mesta
.
»Kam greva?« sem jo vprašala.

»Boš videla,« je odgovorila. Vozili sva se kakšno uro, nato pa prispeli do neke hiše. »Pridi,« je rekla. Nisem imela dobrega občutka. Vstopili sva v hišo.

»Prispeli sva,« je rekla mami. Njen glas je odmeval povsod. Pred mano se je pojavila ženska. Bila je mlajša od moje mami, a nekaj let starejša od mene.

»Ti si zagotovo IZBRANKA. Jaz sem Evelin ena izmed starešin,« se je predstavila. »Scarllet,« sem rekla in ji segla v roko. Kako je lahko po vseh teh tisočletjih še zmeraj takšna? In kako je lahko človek? Imela sem polno vprašanj, a nobenega odgovora. »Jaz te bom urila in učila. Z mano boš preživela kakšen teden ali dva odvisno kako ti bo šlo,« je rekla in mi pomignila naj grem z njo. »Tukaj boš spala, jedla in se učila. S tabo bom vedno jaz. Nihče ne želi, da se ti kaj pripeti,« je rekla. Mami se je poslovila. »Torej, kdaj začneva?« sem jo hitro vprašala.