Preobrazba

"Vse se je začelo v maju. Neprestani vsakodnevni obiski bolnišnic, sestre ki so zaradi svoje službe bile prisiljene nositi nasmešek, čeprav so globoko v sebi vedele, da zdravijo mrliče, ter čokoladni puding brez sladkorja. Edini stvari, ki bi naj napol mrtvem človeku dala nekaj zadnjih okusnih (dobesedno okusnih) radosti življenja so odvzeli edino sestavino, ki jo je dejansko naredilo prebavljivo. “ It sucks mate.” bi rekel Joey, a njega zdaj ni bilo tukaj, hudiča nikoli ga ni bilo tukaj! To je slabost, če si najdeš prijatelja na tem oddelku bolnišnice. Vsi slekoprej odidejo in te pustijo samega v tej nesrečni bitki s časom. Če bi zdaj pisal dnevnik bi vsi zapisi najverjetneje spominjali na navadnega osemnajstletnika na pragu depresije. Depresivno bi rekel. A kaj naj pričakuješ, ko veš da v življenju nisi dejansko naredil nič zaradi česar bi se te lahko spominjali. Nič, kar bi tvoji starši povedali prijateljem ob nedeljskem kosilu. Nič drugega kot ustaljene fore, bil je najbolši sin na svetu. Moje razmišljanje, ki ni vodilo nikamor je naenkrat prekinila sestra z iglo.

Zjutraj sem se zbudil z bolečino v prsih. Nič čudnega za napol mrtvega fanta z rakom. Po nekaj urnem premlevanju brošur za študenstke domove je mama končno odšla. Ure z njo so vedno ene najtežjih. Nenehno pretvarjanje, da bom čudežno ozdravel in delanje stvari, ki jih počnejo normalni najstniki je bilo prenaporno. Nenehno primanjkovanje in hlastanje za kisikom, ker so bila moja pljuča tako rekoč razglašena za nepotreben organ, je bilo milo rečeno mučenje. Vendar nisem imel srca, da bi mami odzvel edino kar ji je še ostalo – upanje.

Mrkobna soba, ki je imela stene pobarvne v bledo sivo barvo je bila zame, kot predhodnica krste. Predzadnji dom.

Bilo je že nekaj čez tretjo popoldne, ko sem kot vsak drug dan odšel v čakalnico. To je bil edini prostor v vsej bolnišnici v katerem je še bilo nekaj življenja. Tukaj si še lahko videl ljudi, ki so sem prihajali z vedenjem, da je to le kratkoročna odtrganost iz njihovega vsakdana, nato pa se bodo vrnili nazaj biti nič v neskončnosti vesolja. V roke sem vzel nekakšeno knjižico o posledicah kajenja mladostnikov. Ironično glede na to, da moja pljuča niso sposobna nič več kot par hlapajočih dihov.”

“Po parih tednih miru me je nenadoma spet zbudila močna bolečina v trebuhu. V tem času brez posebnih težav in po dobro prestani Whipplovi operaciji, po kateri sem ostala brez glave in še nekaj bezgavk trebušne slinavke je bila to edina stvar, katere sem se resnično bala. Spet sem dobila občutek, kot da je to moj zadnji dan življenja. Oče je prihitel v sobo, me oblekel v plašč, zbudil mamo in me odpeljal na urgenco. Za take stvari smo imeli pri nas že skoraj posebno pripravljen protokol. Oče je pač hotel biti pripravljen na vse.

Zjutraj sem se zbudila v že dobro poznani sobi. Ne vem ali je to kakšno naključje, ironija ali pa me vedno namestijo v isto sobo s škripajočimi vrati zato, da bi v vsej tej nesrečnosti imela nekaj znanega. Po zajtrku, ki je končal v posodi za izločanje tekočin iz ustne odprtine, kot je na njej pisalo z že rahlo zbledenimi črkami, ter opravljeni jutranji viziti, v kateri mi zaradi moje nepolnoletnosti in neprisotosti staršev, neki novi zdravnik – specializant za raka na področju trebušne slinavke ni hotel povedati nič, razen tega kar sem vedela že sama, sem se za kratek čas sprehodila do čakalnice, da bi pogledala, kaj vse so uspeli spremeniti v času, ko me ni bilo. Na desni strani hodnika, kjer je prej visel plakat z nasmejano družino, je zdaj visel nek nov – Ne pustimo kajenju veselja- . Verjetno zato, ker je bil ta junij mesec boja proti kajenju. Opazila sem tudi, da gospe Jamnik, ki je prej tu delala kot sestra receptorka ni več. Verjetno je odšla v zasluženo pokojnino, na katero je vedno nanesel konec vsakega najinega pogovora.

Nekaj pa je bilo novega.

Na mojem običajnem mestu nisem bila jaz. Na mojem stolu je sedel fant, mogoče malo starejši od mene, temnejši svetli lasje, izrazite obrazne poteze, zatopljen v branje.”

“Prisedla je na sosednji sedež.”

“Jessica, za prijatelje Jess. Ti?”

“Ronald, za prijatelje Ron. No ti si pa nova.”

“Stara tukaj, nova zate. Me veseli novinec.”

“Zadovoljstvo je, moje stara Jess!” mi je predrzno odgovoril.

“Po tem pogovoru je bilo vse drugače, s tem se je vse spremenilo. V tednih, ki so mi še ostali mi je pokazala, kakšno bi lahko bilo moje življenje. Spet mu je dala smisel. Pokazala mi je, da ni potrebno da se me spominja ves svet. Pomembno je, da se me spominja ona.”

“To so bile njegove zadnje besede v dnevniku. Ne vem kaj si bi želel na svojem pogrebu. O tem se nikoli nisva pogovarjala. Ni se hotel. Po očetovi smrti na to ni pomislil. Nikoli ni šel na drug pogreb. Hotel je uživati življenje, kolikor je zanj še bilo možno. Hotel je živeti z njo.  Njegove zadnje dni, si spremenila v najbolše. Hvala ti Jess. Čeprav bi se tebi Ron to zdaj zdelo, kot ustaljena fora, bil si najboljši sin na svetu.”