Skrivnostna plesalka, 14. del

Urno je vstopila v svojo sobo in prvič v svojem življenju obrnila ključ v vratih. Ni se bala, da bi on prišel v njeno sobo in jo mogoče zalotil pomanjkljivo oblečeno, ne bala se je, da bi mogoče prišel in opazil njena čustva. Bala se je, da bi videl njeno razgaljeno dušo. Že od torka zvečer je bila na robu pameti. Vse misli so ji venomer uhajale k neznancu, ki ji je čisto pomešal vse čute in jo v hipu zasužnjil.

Skoraj dva dni se je borila sama s seboj, da si ga izbije iz glave in osvobodi nevidnih vezi s katerimi jo je priklenil in potem se zgodi, da spozna, da je njen tujec nihče drug kot gospod David Crowe, za katerega je bila prepričana, da je šarmanten gospod v poznih petdesetih.  Ne, da bi se zavedala kdaj si je slekla obleko je stopila pod curek mlačne vode, ki ji ni in ni hotel zbistriti misli in ohladiti vrele glave. Bila je ženska, izkušena ženska in ne naivna osemnajstletnica in vedela je kaj pomeni žar v njegovih očeh. Zavedala se je, da si je tudi on neizmerno želi in hrepeni po njenih dotikih, toliko kot ona po njegovih.

Čeprav nista omenjala ali kakor koli drugače napeljevala na to temo sta se oba zavedala energije, ki je valovala okoli njiju in grozila, da ju zajame s svojim erotičnim nabojem. Želela si je prepustiti se tej energiji ne glede na posledice. V končni fazi je bila navajena, da se vse njen zveze klavrno končajo in misel o tem, da si ne bo dovolila izkusiti njegove strasti, ji je bila hujša od misli, da bi jo izkusila in ga nato izgubila in ostala sama in razočarana. Po navadi ji ni bilo pomembno kako se bo katera od njenih zvez končala, saj v nobeno ni vstopala s kakršnim koli pričakovanjem, toda zdaj in z Davidom je bilo nekaj drugače. Tokrat ji je bilo pomembno. Tokrat je hrepenela po nečem več, več kot le po vroči kratki avanturi. Ni si znala razložiti po čem je točno hrepenela, le vedela je, da ji tokrat ni vseeno.

Čez slabe pol ure se je pojavila v kuhinj. David je lahko zaznal svež vonj, vonj po pomladi, ki jo je obdajal. Oblečena je bila v kavbojke in oprijeto bombažno majico, lasje so ji še mokri in lepo počesani padali po hrbtu. Delovala je še mlajše in še bolj nedolžno. Njen previdni pogled in vljuden nasmeh sta bila dovolj, da se je zavedal kakšni dvomi jo mučijo. Zavedal se je, da se oba borita z istimi strahovi in željami. Odločil se je, da ji bo dal čas in jo le počasi navezal nase in ji pri tem dokazal, da je nima namena izkoristiti in prizadeti.

Veselo se ji je nasmehnil in z roko pokazal na že pripravljeno mizo: »Prosim, kar sedi, vsak hip bo pripravljeno.« Globoko je vdahnila omamni vonj, ki se je širil iz posode na štedilniku: »Čudovito diši, hvala za vse.«