Skrivnostna plesalka, 20. del

Počasi se je poskusila spomniti česarkoli, a spomina ni bilo. Nič. Negotovo je vstala in se odpravila v kopalnico. Na hitro se je oprhala in oblekla sveža oblačila potem pa tiho stopila ven iz spalnice. Že na hodniku je lahko slišala res tiho glasbo in v nosu je začutila nežen vonj po hrani. V njeni kuhinji se je pripravljalo nekaj slastnega. Spet je pomislila na Davida, samo on bi lahko bil tako obziren in samo on bi ji pripravil kosilo. Počasi se je spustila v pritličje in najprej pokukala v dnevno sobo.

Opazila je njegov odprt kovček in še nekaj dodatnih papirjev po mizi. Torej je pridno delal, dokler je ona spala je hitro zaključila in pokukala v kuhinjo. Staj je za štedilnikom in nekaj počasi mešal. Ob pogledu na njegovo visoko postavo in lepo oblikovano telo oblečeno v kavbojke in karirasto srajco ji je srce hitreje poskočilo. Slišala je, da si požvižgava melodijo, ki se je tiho slišala iz radia. Tudi miza je bila že postavljena in na pultu je zagledala vazo s prečudovitim šopkom rož, ki ga sinoči še ni bilo. Opazila je, kako se je rahlo zdrznil, ko je zaznal, da stoji za njim. Obrnil se je in se ji veselo zasmejal: »Dobro jutro. Upam, da  si se naspala, kosilo bo vsak čas.« in ne da bi se več zmenil za njo je na mizo položil košarico s kruhom, ki ga je prejle narezal. Odločil se je, da bo to najboljša taktika. Toda, ko se je odločal, se ni zavedal kako težko bo biti v njeni bližini in ne poseči za njenimi ustnicami.

Bila je zmedena, še nikdar se ni nihče tako trudil okoli nje in še nikdar nihče ni hotel biti njen prijatelj. Vse to je bilo nekaj novega za njo. In ugotovila je, da ji to nadvse godi. Negotovo se mu je nasmehnila in rekla: »Hvala za vse.«
Malenkost, saj sem tudi sam lačen. Ti si delala, ko sem jaz spal. Jaz sem delal, ko si ti spala, mislil da sva si bot.« se je veselo zasmejal in ji pokazal z roko naj sede, saj je bilo kosilo pripravljeno.