Srčna hekerka 18. del

»Odstopam.« je pobito rekel Eric in odložil svoje karte. Že tretjič zapored. Danes ni bil njegov dan. Karte mu niso šle. Pravzaprav tudi do pokera s sodelavci mu ni bilo. Nejevoljno je vstal in se lenobno sprehodil do aparata za kavo in vzel vrč. Vsem je dotočil še malo vroče kave. Dan je bil miren in brezskrbno so se predali kartanju. Lucy, za sprejemnim pultom, jih je nemo opazovala, vmes pa prebirala novo številko rumenega tiska. Niso imeli pravega dela in predali so se sproščenemu druženju. Spet je sedel na svoje mesto in sočutno pogledal Andyja, ki je ravnokar ves nejevoljen odstopil.
»Eric, si v redu? Tako brezvoljnega te že dolgo nisem videl.« je vprašal njegov namestnik Roland.
»Danes me nekaj boli glava.« je Eric skomignil z rameni in ugotovil, da se sploh ni zlagal. V resnici je čutil neko napetost v glavi. Še sam ni vedelo od kod. Nobenega razloga ni imel za potrtost in pomanjkanje energije. Med njima z Alison je bilo vse v redu. Naspal se je. Sinoči, ko sta se vrnila iz njegove hiše je on skočil pod tuš, Alison pa je ta čas izkoristila, da je zložila njegove obleke v omaro. On je legel, ona pa se je šla stuširat. Potešen po dolgem ljubljenju z njo v svoji postelji, je utonil v spanec. Le toliko se je predramil, da jo je objel in povlekel k sebi, ko je prišla v posteljo. V naslednjem trenutku je zadovoljen zaspal nazaj. Zjutraj se je zbudil še vedno z Alison v svojem objemu. Tako ljubka je bila, ko je sproščeno spala. Ni je hotel buditi. Previdno, da je ne zbudi, je vstal in jo pokril. Na čelo ji je pritisnil ljubeč poljub in se čisto tiho oblekel ter odšel v službo. Ni ga vznemirjalo dejstvo, da sta zdaj živela skupaj. Lahko bi ga, saj se je poznal, a se je sprijaznil, da si tega želi. Tudi, če ne bi ubesedila skupnega življenja, bi se v nekaj dneh sigurno preselil k njej. Ni samo njegova krtačka za zobe že bila pri njej. Ne, tudi nekaj njegovih oblek je že bilo pri njej. Ponudila se je, da bo oprala njegovo srajco, ki jo je nosil na zmenku v petek. Njemu tudi na misel ni prišlo, da bi hlače odnesel domov. Prav tako so pri njej ostala oblačila, ki jih je nosil med vikendom. V ponedeljek je odšel od nje oblečen v svojo uniformo, ki jo je prejšnji večer prinesel. Prav je imela, da sta vsak njegov prost trenutek preživljala skupaj. Torej je skupno življenje bilo le vprašanje dneva ali dveh. Odločno je potisnil misli na njen odhod in užival vsak trenutek z njo. Prav tako se je odločil, da se ne bo boril sam s seboj in ne bo razglabljal, kaj njegova čustva pomenijo. Enostavno bo živel iz dneva v dan. Zato zdaj res ni imel razloga ne za glavobol in ne za nejevoljo ali pomanjkanje energije. Bo mar zbolel? Najbrž ne, saj on ni nikoli bil bolan. Zvonjenje telefona ga je vrnilo v realnost. Z zanimanjem se je obrnil in poslušal Lucy.
»Pri Ashfordovih gori gospodarsko poslopje.« je kratko poročala Lucy.
Karte so takoj obležale pozabljene na mizi. Slišalo se je podrsavanje stolov, ko so moški začeli vstajati.
»Roland ti boš ostal tukaj z Lucy. Ostali gremo s tremi avtomobili k Ashfordovim.« je kratko ukazal Eric. Vedno je gledal, da je na postaji ostal en avto, ostale pa je vedno imel za rezervo, če bi bilo treba opraviti dodatne prevoze. Mestece je bilo majhno in vse javne službe so med seboj sodelovale in si pomagale. To je bilo samoumevno.

Umazan od saj in utrujen ter z razbijajočim glavobolom, je Eric vstopil v hišo. S pogledom je poiskal Alison. Smukala se je po kuhinji. Razumevajoče in tolažeče ga je gledala, nato pa le kratko poljubila.
»Pojdi pod tuš.« mu je svetovala.
»Imaš kaj, da preženem ta grozni glavobol?« je tiho vprašal.
Le pokimala mu je in že naslednji trenutek mu je ponudila kozarec vode in dva tableta. Hvaležno je sprejel in spil.
»Pojdi pod tuš, nato ti bom malo zmasirala ramena in glavo.« je nežno ponovila.