Srčna hekerka 19. del

Brez besed jo je ubogal. Ni ji bilo treba spraševati, kaj se je zgodilo. Seveda jo je ena od prijateljic, Dee ali Trish,  poklicala in povedala o požaru.  Saj ni bilo pomembno. Pomembno je bilo, da je bila tukaj zanj, razumevajoča in ljubeča. Dolgo je stal pod skoraj hladnim curkom vode. Pomagal je gasiti in reševati lastnino Ashfordovih. Zaradi vdihavanja dima se je njegov rahel glavobol sprevrgel v groznega. Že je čutil, da rahlo popušča. Že na postaji je od Lucy dobil tablet, ki pa mu ni kaj dosti pomagal. Trikrat si je namilil lase in zdrgnil telo. Vseeno je še vedno vohal saje in dim na sebi. Mogoče je vonj le v njegovem nosu in možganih? Po tako temeljitem miljenju ne bi smel več smrdeti. Obrisal se je in na svoje presenečenje zagledal lepo zložen kupček svojih oblačil. Ni slišal ali videl, ko je Alison vstopila in odložila njegova oblačila. Nasmehnil se je, ko je opazil svoja najljubša in najbolj udobna oblačila. Ženska ga je razumela in vedela kako razmišlja. Obrisal se je in oblekel. Opral je še zobe. Vse v nameri, da se znebi tega neprijetnega vonja požara. Že med gašenjem je premleval ali je le nesreča ali namerni požig. Po kratkem pogovoru se je krivec sam razkril. Gospodu Ashfordu je zdravnik prepovedal kaditi, a možakar se nikakor ni mogel upreti svoji dolgoletni razvadi. Skrival se je pred ženo, ki bi mu vsekakor pridigala. Ni dobro ugasnil ogorka in ker je malo pihalo, se je vžgala slama, ki jo je skladiščil blizu vhoda v gospodarsko poslopje. S skupnimi prizadevanji in hitro intervencijo gasilcev so požar dokaj hitro pogasili. Ashfordovi imajo kar precejšnjo škodo, poslopje bodo morali zgraditi na novo. Na srečo pa jim je uspelo rešiti kar nekaj vrednih stvari iz poslopja. Gasilska brigada je na pogorišču pustila svojega človeka, da se prepriča, da se ne bo spet kaj vnelo. Ostali so odšli. Na postaji se je le toliko ustavil, da poroča in da zamenja službeni avtomobil s svojim. Želel si je domov. Želel si je k Alison. Njena bližina ga je pomirjala. Obljubila mu je masažo. Vsekakor bi mu prijala tudi skodelica kave. Oblečen in z mokrimi lasmi je stopil iz kopalnice. Po nosu ga je nalahno požgečkal vonj kave. Res ga je poznala. Le kako? Poznata se tako malo časa. Tudi on je poznal njo in vedel kako razmišlja. Ju je vodila intuicija ali sta si bila samo tako podobna in sta o drugemu sklepala po svojih občutkih? To zdaj ni bilo pomembno. Sledil je njeni roki, ki ga je povabila v fotelj. Ubogljivo je sedel. V roko mu je porinila skodelico kave in brez besed počasi začela masirati njegove sence. S prsti je rahlo krožila in se nato spustila na vrat. Poiskala je majhno luknjico med vratom in lobanjo in jo masirala. Še tisto malo bolečine, ki jo je še čutil, je počasi izzvenela. Njene mehke dlani so se preselile na njegova ramena. Postal je čisto mehak pod njenim dotikom. Res se je sprostil. Neznana napetost, ki ga je mučila že od jutra je izginila iz njegovega telesa.
»Lačen?« je tiho vprašala.
»Ne. Trenutno mi hrana res ne paše.« je mrmraje odvrnil.
»Pojdiva na sprehod do jezera.« je predlagala in mu ponudila svojo dlan, da bi vstal.
»Ne vem, …« je začel, »zakaj pa ne.« se ji je nasmehnil nazaj. Ni mu bilo do sprehoda, a zaupal je njeni presoji. Zato je poslušno vstal in jo privil v svoj objem. Kratko jo je poljubil. Objeta sta počasi odšla po poti. Ruth je tekala okoli. Brez besed sta korakala naprej. Na obali ga je spustila in sedla na enega od hlodov, ki sta jih namenoma pustila tam. Z roko ga je pozvala naj se ji pridruži. Sedel je in stegnil nogi pred sebe. Objel jo je in ona mu je naslonila glavo na ramo. Sedela sta v prijetni tišini in opazovala počasno ugašanje dnevne svetlobe. Sonce je v rdečih odtenkih tonilo v mirno gladino jezera. Ruth se je zleknila poleg Ericovih nog.
»Zebe te. Pojdiva nazaj. Tudi lačen sem že.« je s tihim glasom Eric prekinil tišino. Zdaj je on njej pomagal vstati. Močneje jo je objel. Sreča in radost sta se mešala v njegovem telesu. To je bil najlepši sončni zahod v njegovem življenju.

»Bo takole v redu?« je vprašala Alison in se zavrtela okoli svoje osi, da si jo je lahko lažje ogledal.
»Čudovita si.« ji dahnil Eric in se ji nasmehnil. »Čas je, da greva.«
»Dee je rekla, da jo Tom pobere ob osmih. Trish in Phil prideta z njima. Vseeno je kdaj se prikaževa, pomembno je, da prideva. Obe sta bili tako navdušeni, da bom videla kako zgleda petkov večer pri Monroju.« se je namuznila Alison in zamahnila z roko, ni se obremenjevala, da je ura že petnajst minut čez osmo.
»Oni dve ne vesta, da si ti vajena petkovih večerov v Seattlu. Upam, da jima ne boš pokazala razočaranja.« se je zasmejal Eric.
»Ne bom razočarana. V resnici nisem ljubitelj nočnih, hrupnih zabav. V resnici sploh nisem družabna. Ne vem, kaj mi delate tukaj? Čisto ste me spremenili.« se je stresla ob tej misli.
»Ti si navezala stike z mladimi tukaj. Kaj si ti naredila meni? Čisto boš spremenila ritem mojega družabnega življenja. Nakopala si mi kup novih prijateljev. Ko sva že pri prijateljih, nisem ti omenil, da sva jutri po službi povabljena k mojemu namestniku in dobremu prijatelju Rolandu na piknik.« je rekel in ji odprl vrata. Čas je že bil, da se odpravita.
»Pozabila sem, da si jutri ti dežuren.« je skesano priznala. »Ali naj spečem pecivo ali mogoče naredim torto? Saj ne vem kakšna je navada, če si povabljen na piknik.« je premlevala in se rahlo zamišljena usedla v avto.
»Obletnico poroke imata. Eno ali drugo bo ustrezalo. Kaj ti je ljubše, to naredi. In hvala. Sam sem mislil kupiti bonbonjero in vino ter rože. Zdaj lahko bonbonjero izpustim.« je pripomnil in si privezal varnostni pas. Ni ji še povedal, da je v torek tudi ona povabljena na kosilo k njegovim staršem. V ponedeljek ji bo povedal. Ni bil prepričan, kako bo sprejela vabilo, a občutek je imel, da ne bo ravno skakala od veselja.