»Jutri si tudi ti povabljena k mojim staršem na kosilo. Predlagam, da prideš na postajo in se skupaj odpeljeva tja. Ob dveh bo ravno prav.« je na videz sproščeno rekel.
»Kaj sem?« je nejeverno vprašala.
»Povabljena k mojim staršem na kosilo. Pozabil sem ti prej povedati.« se je nasmehnil in prikril očitno laž, saj je dolgo premišljeval kako in kdaj naj ji pove. Bal se je njene reakcije.
Alison je sedla v posteljo in ga še vedno nejeverno gledala. »Ne morem kar iti k tvojim staršem na kosilo. Ni prav.« je zastokala.
»Zakaj ne bi bilo prav? Par sva. Moja punca si. Živim pri tebi.« ji je oporekal.
»Že, že. A kako naj se pretvarjam, da sem nekaj kar nisem.« je žalostno dahnila.
»Ne razumem te. Ali mar nisva par?« je zdaj on bil presenečen.
»Seveda sva. Samo pred drugimi vaščani se je lažje pretvarjati in skrivati pravo identiteto. Ne zdi se mi prav, da bi lagala tvojim staršem. Ne zaslužita si tega.« je razložila.
»Saj ti ne bo treba lagati. Bodi le to kar si, bodi ti.« se ji je nasmehnil.
»Boš rekel, da me ne bosta nič vprašala. Če bi kdo od moje družine pripeljal novega partnerja bi mene vse zanimalo.« je zmajala z glavo.
»Kar koli te bosta vprašala lahko poveš tako kot si zamislila svojo zgodbo. Ne bosta vrtala v tebe. Po navadi ne vrtata v ljudi. Sploh pa ne ob prvem srečanju. Za kaj takega sta preveč dobro vzgojena. Stara šola.« jo je skušal pomiriti.
»Ali vedno pelješ svoja dekleta na kosilo k staršem?« je že mirna vprašala.
Eric jo je nekaj časa gledal. Ni vedel ali naj ji pove resnico. Vsekakor si zasluži resnico. »Ne. Še nikoli nista povabila nobene moje punce na kosilo. Nikoli nista izrazila želje, da lahko katero koli pripeljem. Ti si drugačna. To čutita tudi ona dva. Čutita, da sem jaz ob tebi drugačen. Upata, da boš ti tista prava. Zato sta te povabila. Rada bi te spoznala.«
»Joj. Čisto nič mi nisi olajšal situacije.« je zastokala in z dlanmi pokrila obraz. »Upam, da ne bosta preveč razočarana, ko bom jaz odšla in ti ostal.« je dahnila med dlanmi.
Eric je še sam sedel in jo povlekel v svoj objem. »Ne obremenjuj se s tem kaj bo. Pusti času čas. Jutri bodi taka kot si. Ne obremenjuj se. Uživaj v tem kar imava zdaj.« jo je poskušal potolažiti. Morda je skušal potolažiti sebe. On bo tisti, ki bo ostal z zlomljenim srcem, to je zdaj že vedel. Ni mogel besneti zaradi tega, saj je bil opozorjen in se je kljub temu na glavo vrgel v zvezo z njo. Nalahno jo je poljubil in povlekel nazaj na blazine. Močno jo je objel in zaprl oči. Upošteval bo svoj nasvet njej, užival bo v tem, kar imata zdaj.
Ob dveh je Alison vstopila v sprejemno pisarno policijske postaje. Ravno, ko je pozdravila Lucy za sprejemnim pultom, so se odprla Ericova vrata in le ta je izstopil. Oblečen je bil v svoje najljubše kavbojke in srajco. Veselo se ji je nasmehnil. V pozdrav jo je kratko poljubil. Skupaj sta izstopila. Iz svojega avta je vzela pladenj s pecivom in poklicala Ruth. Prisedla je v Ericov avto in v prijetni tišini sta se odpeljala. Njegova starša sta živela nedaleč stran od postaje, zato sta hitro prispela. Opogumljajoče se ji je nasmehnil in izstopil. Odprl je Ruth vrata in počakal Alison, da je izstopila. Objel jo je čez ramo in skupaj sta stopila proti vhodnim vratom. Kratko je pozvonil in istočasno odprl vrata. »Midva sva.« je glasno zaklical v pozdrav.
V hipu sta v vežo stopila njegova starša. Oče je prišel iz dnevne sobe in mama je izstopila iz kuhinje.
»Dobrodošla.« je veselo rekla mama in objela Alison. Nato je šele pozdravila sina s kratkim poljubom na lica in nato podala dlan Ruth, da jo je lahko ovohala.
»Lepo, da te končno lahko spoznava.« se je veselil oče in jo prav tako objel in nato povabil naprej v dnevno sobo.
»Vsi v mestu govorijo o vama. Poslušava same lepe stvari. Res je bil že skrajnji čas, da te tudi midva spoznava. Moram reči, da si veliko lepša, kot te opisujejo.« je iskreno povedal oče in jo z roko povabil naj sede.
»Hvala za pecivo. Rada imam sladke zadeve zato se ne bom pretvarjala, res sem ga vesela. Seveda tudi Ericove sestre bi te rade spoznale in so bile prav nesrečne, ker jim nisem dovolila, da danes vdrejo sem s svojimi družinami. Nočemo te prestrašiti.« se je veselo smehljala Ericova mama.
Nekaj trenutkov so sproščeno klepetali. Nato so se presedli v jedilnico. Začeli so z juho. Med jedjo je tekel neobvezen in vesel pogovor.
Alison je med jedjo odložila pribor in pogledala Ericova starša. »Moram se vama zahvaliti za prijaznost in povabilo na kosilo. Dobra človeka sta. Ne morem vama lagati. Nočem vama lagati ali vaju zavajati. Sem Alison Parker in res končujem študij, že drugi. Stara sem enaintrideset let in ne šestindvajset kot mislijo ostali. V resnici sem računalničarka. Sem iz Seattla. Sem sem se umaknila, ker sem razjezila določene ljudi. Eric skrbi za mojo varnost. Vmes med nalogo sva se tudi zbližala. Res sva par in res sva si všeč. Mogoče malo več kot bi si smela biti. A čez čas se bom vrnila v svoje življenje in Eric v svoje. To kar imava zdaj, je tisto kar lahko trenutno dava drug drugemu.«
»Hvala, ker si nama povedala. Hvala, ker si nama zaupala svoje skrivnosti. Ne bova te ogrozila. Kaj bo z vama v prihodnosti je nekaj kar morata odločiti vidva. Midva sva tukaj in kadar koli za kar koli se lahko obrneta na naju, oba.« je razumevajoče odvrnila mama in se nasmehnila Alison.
Kosilo se je nadaljevalo v prijetnem ozračju z obilico smeha in dobre volje.
