Sreča v drugo 19. del

Še sama ni vedel od kje ji pogum za te besede in še manj zakaj ga je to prosila. Ker se nekaj sekund ni premaknil, je pomislila, da je ni slišal. Napetost, ki jo je čutila ob izrečenih besedah je popustila, saj je pomislila, da je bolje, da je ni slišal. Le kaj si lahko mislil o njeni prošnji? Le kako globoko je padla? In takrat je svoje prste z njenih senc premaknil na njeno brado in ji dvignil glavo. Počasi se je sklonil in jo nežno poljubil. Sprva se je samo dotaknil njenih ustnic s svojimi. Ni jih umaknil, tako kot doslej. Njegov nežni dotik se je poglobil v močnejšega in čutila je njegovo željo, da razmakne svoje ustnice in mu dovoli, da poglobi poljub. Brez razmišljanja je sledila svoji potrebi. Njune ustnice so se prepletle v poljubu. Njuna jezika sta se dotaknila in nekontrolirano sta se prepustila sili, ki je prevladala v njima. Roki, ki sta že počivali okoli njegovega hrbta je dvignila in ga še tesneje privila k sebi. Tudi on jo je tesneje povlekel k sebi. Kako dolgo si je želel takega poljuba. Kako dolgo si jo je že želel. S težavo se je ustavil in počasi odmaknil iz poljuba. Svoje ustnice je samo nežno naslonil na njene in jo še vedno tesno privijal k sebi.

»Ali naj pokličem in prestavim pregled?« je uspel čez čas vprašati.

»Ne. Rada bi se rešila tega mavca,« je šepnila in svojo glavo skrila na njegove prsi. Bilo ji je nerodno. Uživala je v poljubu. Uživala je v Jaydanu, a sedaj mu ni mogla pogledati v oči. Bilo jo je sram.

»Si bolje?« je vprašal in jo počasi božal po hrbtu. Mižal je in užival v njeni bližini. Srce mu je hitreje utripalo in verjetno ga je lahko čutila, saj ji je bilo ob obrazu. Naj kar sliši. Ni ga bilo sram priznati, kako se odziva na njo. Enkrat bo moral zbrati pogum in ji priznati svoja čustva, ter jo prositi, da ostane z njim. Njena preprosta besedica, oprosti, ga je presenetila. »Oprostim naj ti, za kaj?« je presenečeno vprašal.

Odmaknila je glavo z njegovih prsi, da ga je lahko pogledala. »Ker sem te prosila za poljub. Zdaj mi je nerodno. Le kaj si boš mislil o meni? A tako sem potrebovala tolažbo in nekaj posebnega, da mi vrne moč,« je šepetaje priznala.
Nič ni rekel. Samo sklonil je glavo in jo ponovno poljubil. Njene ustnice so sprva ostale tesno zaprte in trde, a kaj hitro jo je ponovno zajela potreba po predaji. Sprostila se je in mu vrnila poljub. Tokrat jo ni poljubljal tako dolgo, a zato je njegov poljub bil intenzivnejši. Počasi se je odmaknil, saj se čez kakšen trenutek ne bi bil več zmožen umakniti. Pogledal jo je v oči in s strastjo obarvanim glasom rekel. »Tako, zdaj sva si bot. Zdaj sem jaz potreboval ta poljub. Nobenega opravičevanja. V prihodnje pa me ne prosi več, samo vzemi si, rade volje ti bom ustregel.« Še enkrat jo je kratko poljubil in z obžalovanjem rekel: »Morava se odpraviti. Naj ti pomagam.«

V mesto sta se peljala v prijetni tišini. April je zmotno mislila, da bo tišina mučna. Še vedno ji je bilo neprijetno zaradi poljuba. Saj ne, da ne bi uživala. Seveda je in z veseljem bi se cel dan poljubljala z njim. Čutila je njegovo vznemirjenje in iskreno predajo. Torej je moral še nekaj čutiti do nje. A to nekaj ni bilo dovolj za njeno brezpogojno ljubezen, ki jo je čutila do njega. Na koncu ji bo zlomil srce. Če bi vedela, da bi pomagalo, bi šla tako daleč in ga prosila, da nadaljujeta njun zakon. Toda ni vedela. Vseeno ni vedela, kaj si on resnično misli in čuti. Za zdaj ga je še potrebovala, ni mogla kar oditi, zato ni hotela nadaljnjega okrevanja spremeniti v mučno in napeto izkušnjo. Ni bilo pošteno do ostalih prebivalcev ranča. Zato je molčala, saj ni vedela, kaj naj mu reče. Jaydan se je na videz prepustil vožnji. Skrivoma je pogledoval k April. Nekaj je še čutila do njega, saj se ne bi mogla tako predati poljubu, če ne bi. Ampak, ali je to dovolj, da jo ponovno zaprosi? Še nekaj časa bo odvisna od njega in v primeru, da ga zavrne, bi njuno sobivanje lahko postalo muka. Tega si ni želel. Tišina se mu je zdela prijetna in sproščena, zato je ni hotel pokvariti z govorjenjem. Šele, ko sta zapeljala v mesto jo je vprašal, če si želi do knjigarne, saj je včeraj omenjala, da bi rada kupila knjige za Abi, da bi jo lahko začela učiti branja. Z deklico sta se že začeli učiti črke in vedel je, da bi bili tako April kot Abi razočarani, če bi se vrnila brez knjig. April ga je hvaležno pogledala in se iskreno nasmehnila, ko se mu je zahvalila, za to, da je mislil na vse. Dogovorila sta se, da se po opravljeni kontroli zapeljeta do knjigarne. Brez ugovorov mu je dovolila, da jo je posadil v voziček in odpeljal do ordinacije. Jaydan je presenečenemu in vidno vznemirjenemu zdravniku razložil kaj se je zgodilo in zakaj se April danes počuti slabše. Prav tako je z njim na dolgo in široko dorekel potek rehabilitacijskih vaj. Aprilin glavobol se je ponovno vrnil v dokaj mili obliki in hvaležna je bila, da sta jo moška v večini izvzela iz pogovora. Jaydan je predlagal, da tokrat sam skoči v knjigarno in s pomočjo lastnice izbere nekaj knjig za Abi. April se je takoj strinjala, kar je potrdilo Jaydanov strah, da je danes resnično na koncu moči. Ko se je vrnil iz knjigarne je spala. Nemoteno jo je lahko opazoval. Njen obraz je bil sproščen in on se je lahko prepustil ljubečemu sanjarjenju. Ko sta prispela je še vedno spala. Čeprav je bil čas kosila, je ni hotel buditi. Previdno jo je dvignil v svoje naročje in jo odnesel v spalnico. Ni se prebudila. Pokril jo je in nalahno poljubil. Poleg ušesa ji je šepnil: »Ljubim te,« in odšel iz sobe. Vseeno mu je bilo ali ga je slišala ali ne. Najverjetneje ga ni, ker je spala. Vseeno ji je moral priznati svoja čustva, predolgo so besede visele na koncu njegovega jezika.