Sreča v drugo 2. del

April je odmaknila roko iz njegove. Drobne solze so ji spolzele po licih. »Robert, všeč si mi, na nek način te imam rada, a ne morem se poročiti s teboj. Ne bi bilo prav. Za zakon so moja čustva do tebe premalo. Res se ne morem poročiti s teboj. Oprosti.«

»Že to, da me imaš rada je zame dovolj. Osrečil te bom,« je poskusil omehčati njeno srce.
Samo odkimala je in šepnila: »Oprosti. Nočem se poročiti. Ne s teboj, ne s komer koli drugim.« Vstala je in pobrala svoje stvari ter se odpravila ven, stran od presenečenega Roberta, stran od možnosti srečnega življenja.

Z žalostjo je gledal za njo. Skoraj eno leto sta bila par in čeprav se April ni nikdar v celoti prepustila njuni zvezi in ga je držala na nekakšni varni razdalji, je upal, da jo bo omehčal in prepričal. V srcu je čutil, da ga bo zavrnila, a je vseeno tvegal. Ni je imel namena pustiti oditi. Danes ja, a ne bo se umaknil od nje. Nadaljeval bo njuno zvezo, kot da te zavrnitve ni bilo in kasneje bo poskusil ponovno. Ljubil jo je. Ni vedel kdo jo je prizadel, a prepričan je bil, da jo nekdo je. Zato je bil sedaj razumevajoč. Jutri je nov dan in on vsekakor ne bo vrgel puške v koruzo. Počasi je vstal in se približal oknu. Hotel se je prepričati, da je dobila taksi, ki jo bo varno odpeljal domov. Ko je sedla v taksi, se je odmaknil od okna in poiskal natakarja, da poravna njun račun. Prstan je že prej varno spravil v žep svojega suknjiča. Kupil ga je za njo in vztrajal bo, dokler ga ne bo nosila na svojem prstu.
Jaydan je ravno vstal od mize, ko je pozvonil telefon. Radovedno je pogledal po presenečenih obrazih svojih delavcev. Čeprav so imeli telefon, se je ta le redko oglašal, še posebno ne ob dokaj zgodnji jutranji uri. Vljudno se je oglasil. Njegov obraz se je v naslednjem trenutku pomračil. Nemočno je poslušal in nekajkrat nemo prikimal. Kratko je rekel: »Prišel bom v najkrajšem možnem času,« in odložil slušalko. Pogledal je po radovednih obrazih. Njegov pogled se je ustavil na Jacobu. »April je sinoči imela prometno nesrečo. Brezbrižni in prehitri voznik je izsilil prednost taksiju s katerim se je pozno zvečer vračala domov. Pravijo, da je bila huda prometna nesreča. Jaz sem še vedno vpisan, kot edini, ki ga lahko v najhujših primerih pokličejo in ki odloča v času njene nezmožnosti odločanja. V komi je, njeno stanje je dokaj kritično,« je suho poročal.
»Žal mi je,« je žalostno rekel Jacob in dodal, »lahko kako pomagam?«

»Poskrbi, da bo tukaj vse pod kontrolo,« je suho odvrnil Jaydan in ponovno dvignil telefonsko slušalko. Moral je preveriti let in si rezervirati letalsko karto. Na list papirja je avtomatično napisal številko leta in uro, čeprav tega ne bi mogel pozabiti. Preveril je uro. Na kratko si je šel s prsti skozi goste temne lase in se spodbudno nasmehnil Chloe. Jacob jim je na kratko razložil kdo je April. Nihče od njih ni vedel kaj April pomeni Jaydanu, a opazili so, da ga je novica pretresla. Jaydan ni opazil njihovih zaskrbljenih pogledov. Čeprav ni čutil nog in ga je tiščalo v prsih, je odšel v svojo spalnico in se preoblekel. Moral je pohiteti, saj je moral ujeti letalo. Čez nekaj minut se je vrnil z majhno potovalko. V istem trenutku je Jacob parkiral manjšega od terenskih vozil pred vhod, otroka sta sedela na zadnjem sedežu.

»S teboj gremo do mesta. Šla bom po nakupih in pripeljala avto domov,« mu je razumevajoče rekla Chloe in pograbila svojo torbico.

Jaydan ji je samo prikimal, v njegovem pogledu je lahko zaznala hvaležnost.
»Ostani kolikor bo potrebno in ne skrbi, tukaj bo vse tako, kot bi bil tukaj. Srečno,« mu je v pozdrav rekel Jacob in ga potrepljal po hrbtu.

»Poklical te bom, takoj, ko bom kaj vedel. Hvala,« mu je Jaydan odvrnil in se odpravil v avto.
Jacob mu je samo pokimal in z žalostjo opazoval njihov odhod. Jaydana je dobro poznal, a ni vedel, da je poročen, ker je Jaydan to očitno skrbno varoval zase. Čeprav ni rekel ničesar, je vedel, da njegov prijatelj še vedno ljubi svojo ženo. Ni moglo biti drugače, če bi se kaj zgodilo Chloe, bi sam bil prav takšna razvalina, kot jo je opazil v Jaydanu. Upal je, da bo z April še vse dobro in da bosta dobila priložnost, da obnovita svoj zakon. Jaydanu je privoščil srečo in ljubezen.

Jaydana so napotili na intenzivno nego. Z negotovim korakom je vstopil v čakalnico pred velikimi okni intenzivne nege, kamor je bilo dovoljeno le ožjim družinskim članom. Nelagodno je pogledal v nekaj nesrečnikov, ki so obupani sedeli ob steni. Dežurna medicinska sestra ga je z zanimanjem pogledala.
»Sem Jaydan Williams, poklicali ste me zaradi April Williams,« je uspel reči, komaj je prepoznal svoj lastni glas.
»Takoj bom stopila po dežurnega zdravnika,« je uslužno odvrnila ženska in izginila v sosednji prostor.
»Aprilin sorodnik?« je vprašal Robert in naglo vstal ter stopil korak proti Jaydanu. Starejši gospod, ki je sedel poleg njega, ga je posnemal.

Jaydan ju je radovedno pogledal.
»Jaz sem John Abervile, glavni urednik na NBNu in to je njen fant Robert Nashvil,« je vljudno rekel starejši gospod in mu ponudil svojo dlan.
Jaydan ju je presenečeno opazoval in se avtomatično, kot je vljudnost narekovala, rokoval z obema. Šele čez čas je uspel vprašati: »Kako je z njo?« S pogledom je drsel po velikih oknih, saj jo je hotel videti.
»Še vedno je v komi. Ima kar nekaj zlomov. Dokaj kritično je še,« je odvrnil John in mu z roko pokazal kam mora pogledati.
Jaydanu se je srce za hip ustavilo, ko jo je zagledal, tako nebogljeno in priklopljeno na aparate. Njen obraz je bil povit, a gosti dolgi svetli kodri niso dopuščali možnosti, da to ne bi bila ona.