Sreča v drugo 4. del

Ničesar ni rekla. Spet je zamižala. Bila je preveč presenečena, da ga vidi ob sebi. Ni vedela, kaj bi mu lahko rekla. Toda nekaj koščkov se je zložilo. Jaydan je vedel, da ima rada Marjetice. Ni bila prepričana, a sumila je, da še vedno nista ločena. Torej je Jaydan še vedno bil njen mož, drugače se ne bi imenoval za moža in vsekakor ga ne bi obvestili o njeni nesreči. Kakšna zmeda. Ob pomirjujočem božanju in toploti njegove dlani je spet utonila v spanje.

April je nemočno vzdihnila in se udobneje namestila na blazino. Dovolj je imela vsega. Dovolj je imela bolnišnice. Naveličala se je odgovarjati zdravnikom in drugemu osebju, kako se počuti. Dobila je občutek, da se ji je vonj po zdravilih in razkužilu zažrl v kožo. Dovolj je imela obiskov, ki so ji samo kradli moč. Najraje bi pobegnila daleč stran. A ni mogla. Ni mogla uiti vsej zmedi, ki se je pojavila v njenem življenju. Prvič v življenju je dobila občutek, da čisto nič ni odvisno od nje. Obiskovali so jo sodelavci, obiskovali so jo občudovalci ali vsaj poskušali so jo obiskati, a jih je osebje večinoma uspelo zadržati. Robert in Jaydan sta bila skoraj vsak trenutek namenjen obiskom pri njej, nemalokrat skupaj. Bolj se je trudila Robertu dopovedati, da je med njima konec, bolj je on vztrajal ob njej. Jaydan jo je jezil na svoj način. Zaupal ji je, da se je nastanil v njenem stanovanju in tudi na misel mu ni prišlo, da bi si umislil hotel, še manj, da bi odšel domov. Ni ji bilo po godu, da živi v njenem stanovanju, a ničesar ni mogla narediti, da bi to spremenila. Najbolj jo je motilo, da je lahko do zadnje pike razgalil njeno življenje, ko je imel možnost za raziskovanje njenega stanovanja, njene privatnosti. Tudi Madison je priletela na nekaj dnevni obisk in takoj je obnovila dobro prijateljstvo z Jaydanom. Očitno je bilo, da je na njegovi strani. Podpirala ga je, ko ji je vztrajno govoril, da jo bo odpeljal k sebi na ranč, kjer bo lahko okrevala. Ni se mogla jeziti na najboljšo prijateljico, predolgo in predobro sta se poznali in vedeli kako čuti tista druga. Nekajkrat sta jo z Jaydanom uspela nasmejati in jo pripraviti, da je na trenutke pozabila na svoje težave. Tudi na Jaydana se ni mogla preveč jeziti. Čeprav ni nikdar rekla niti besedice o bolnišnični hrani, ki ji ni bila všeč, ji je prinašal dodatne obroke in posladke, ki jih je imela najraje. Veliko ji je pripovedoval o svojem ranču in ljudeh, ki so tam živeli. Nikakor pa se ni hotel pogovoriti o njima. Nikakor ni hotel govoriti o tistem usodnem dnevu pred šestimi leti. Zadal si je nalogo, da bo skrbel za njo in ni ga mogla odvrniti od te namere. Z roko si je šla skozi lase in se s prsti nalahno dotaknila velikega obliža na svojem obrazu. Še nekaj dni in tudi njega bodo odstranili, vsaj upala je tako. Pravzaprav še dan ali dva pa bo končno lahko zapustila bolnišnico. Zavedala se je, da sama ne bo mogla skrbeti zase. Prav tako se je zavedala, da ne bo mogla kar tako odgnati ne Roberta in ne Jaydana od sebe. Mrzlično je premišljevala kaj lahko stori in uide še večji zmedi v svojem življenju. Edino kar ji je prišlo na misel, je bilo oditi v zdravilišče in si tam plačati osebje, ki bi skrbelo za njo. A kako naj odide tja, da Robert ali Jaydan tega ne izvesta? Vsaka misel in vsak poskus načrta se je izjalovil, saj je povsod kar vrelo od dejstev, ki so kar kričala, da ji ne bo uspelo. Skoraj celo noč ni spala zaradi tega. In jutro se je začelo s prepirom med Robertom in Jaydanom, ko je zdravnik oznanil, da gre jutri lahko domov. Oba sta jo želela odpeljati domov in skrbeti za njo. Robert je vztrajal, da sta trenutno skupaj in da se hoče poročiti z njo in zato bo najbolje, da on skrbi za njo. Jaydan je ugovarjal, da je on še vedno njen zakonski mož in da mora on skrbeti za njo, poleg tega je zagovarjal, da trenutno potrebuje mir pred oboževalci in na njegovem ranču bo imela dovolj miru in bo v naravi. Zdravnik je podprl idejo, da ji bosta mir in narava dobro dela. Najverjetneje bi se prepirala v nedogled, da se ni umešala April. Zavpila je »Dovolj!« in utišala vse v svoji bolniški sobi.

»O meni se pogovarjate! Se vam ne zdi, da se lahko sama odločim, kaj in kam si želim?« je rekla jezno in vse prestrelila s pogledom, ki je odražal njeno počutje.

»Vsekakor,« je spravljivo dejal zdravnik, ki je prvi prišel do besede.

»Robert, med nama je konec. Ne bom se poročila s teboj. Nočem te ob sebi. Ali lahko to že enkrat dojameš?« je rekla grobo. Saj njeni prejšnji poskusi, da bi mu to dopovedala očitno niso obrodili sadov.

Robert jo je razočarano gledal. Vedel je, kdaj je dokončno poražen. Jaydanu je namenil zaničljiv pogled in brez besed zapustil sobo.