Sreča v drugo 5. del

»Torej je rešeno! Z menoj greš na ranč. Ko boš čisto okrevala, se bova pogovorila o najinem zakonu. Takrat bom upošteval tvojo voljo in želje,« je odločno rekel Jaydan in jo kratek čas opazoval. Odprla je usta, da bi ugovarjala, a toliko ga je poznala, da jih je spet zaprla, brez, da bi kar koli rekla. Samo pokimal ji je in se obrnil k zdravniki. Zanimalo ga je, kako naj jo na najbolj neboleč način prepelje iz bolnišnice do ranča. Že prej sta z njenim producentom dogovorila, da jima bo NBN preskrbel čarter polet. Jaydan je od zdravnika sprejel vsa navodila za njeno oskrbo in vse potrebne papirje za njihovo bolnišnico, kamor jo bo odpeljal, da ji snamejo mavca z noge in roke ter poskrbijo za poškodbo obraza. Njej je samo omenil, da je Madison pripravila njeno prtljago in strateško zapustil bolnišnico. Če je April mislila, da je prejšnja noč premišljevanja in načrtovanja bila težka in obupna, se je motila. Zadnja noč v bolnišnici je bila še hujša. Do večera se je skušala otresti jeze na Jaydana, ker je njeno nadaljnje zdravljenje vzel v svoje roke in se nato izmuznil in ji tako onemogočil, da mu pove svoje mnenje. Saj ne, da bi kaj dosegla. Odvisna je bila od pomoči drugih. Na koncu se je sprijaznila, da je bolje, da je šel, ker bi se hudo sprla in si povedala še marsikaj takega, kar ne mislita. Ko se je končno sprijaznila z dejstvom, da bo odvisna od Jaydana se je šele začela njena nočna mora. Pogumno se je soočila sama s seboj. Priznala si je resnico, ki je vpila v njej. Globoko v najbolj oddaljenemu koščku srca se je veselila odhoda na njegov ranč. V resnici, ji je na splošno gledano, življenje na ranču bilo od nekdaj zanimivo in vabljivo. Od kar je bila v mestu je pogrešala naravo in življenje brez ure in nenehnega zvonjenja telefonov. Predstavljala si je, da je življenje na ranču prav takšno, preprosto in počasno, čeprav fizično naporno. Želela si je oditi od vseh lažnih prijateljev in ubijalskega tempa v katerem je živela zadnjih nekaj let. In vse bi bilo lepo in zadovoljivo, če ne bi bilo poleg Jaydana. V tem času, kar ga je preživel ob njej, je v njej spet prebudil speča čustva. Morala si je priznati, da ni ravnodušna do njega. Ves čas je bil na nek način ljubeč in pozoren do nje. Spominjal se je stvari, katerih se je še sama komaj spomnila o sebi. A vseeno, nekoč ga je ljubila in izgubila in zdaj ni bila pripravljena ponovno iti skozi ves pekel, ki jo je dolgo držal v svojih krempljih. Čeprav bi mogoče res lahko obudila nekdanjo ljubezen, ni verjela, da bi to lahko trajalo. Imela sta vsak svoje sanje. Ko sta bila mlajša, nista bila pripravljena popustiti in se prilagoditi, zdaj bi jima kaj takega še težje šlo od rok. Bala se je časa, ki ga bosta preživela skupaj. Bala se je za svoje srce. Ustrašila se je sebe.

Jaydan si ni delal utvar, da gre April prostovoljno z njim. Dejansko jo je prisilil v okrevanje na svojem ranču. In ni mu bilo žal. Spoznal je, da jo želi ob sebi. Odločil se je, da jo bo poskusil ponovno zapeljati. Pred leti bi mogoče našla kompromis, a sedaj je vedel, da ne bo zapustil svojega ranča. Preveč je vložil vanj. Preveč sebe. Toda poznal je April, kakšna je bila pred leti. Verjel je, da bi lahko živela z njim na ranču. V današnjem času tehnike, bi brez težav lahko pisala članke in bloge tudi z ranča ter občasno odpotovala na določene prireditve. Tudi ona ne bo mogla večno voditi svojih oddaj, ki jih je sedaj zaradi nesreče izgubila. Ob vrnitvi bi jo čakalo naporno delo, da si povrne staro slavo. Upal je, da se bo tega zavedala tudi sama. Poleg tega, je tudi njihovo najbližje mesto imelo televizijsko postajo, kjer bi lahko delala, saj bi jo sprejeli odprtih rok, v to ni dvomil. Mogoče je sedaj igral preveč samozavestno igro, a močna ženska potrebuje še močnejšega moškega. Vseeno je ne bo prisilil, da ostane. Naredil bo vse, da si bo sama želela ostati. V kolikor mu uspe, ju čaka srečno življenje. V nasprotnem se bo moral dokončno sprijazniti, da jo je izgubil. A s tem se bo ubadal kasneje. Zdaj jo je moral varno in predvsem čim manj boleče spraviti domov. Iz bolnišnice so jo z reševalnim vozilom prepeljali do letališča, kjer ju je čakalo letalo. Poskrbel je, da ji je bilo kar se da udobno. Malo ga je skrbelo, kako bo prenesla potovanje do ranča. Klical je Jacoba, ki ju bo prišel iskat z večjim od obeh terenskih vozil, ki so ju imeli na ranču. Vedel je, da bo Chloe poskrbela za udobne blazine in za primerno dobrodošlico. Veselil se je odhoda domov. Sedel je tako, da jo je lahko opazoval. Čeprav se ni pritoževala, je vedel, da ji vso to premikanje predstavlja napor. Nikoli ni bila težavna in razvajena. Občudoval jo je zaradi tega. Ker je spala, si je dovolil pristno ljubeč nasmešek. To jutro se mu je zdela še posebno utrujena. Zdravnik ga je opozoril, da ima trenutno tudi dokaj močna protibolečinska zdravila zaradi katerih več spi. Naj spi, si je mislil in ji resnično privoščil počitek in čas brez bolečin. V mirnem poletu in tišini si je privoščil čas za premišljevanje. Spraševal se je, kako bo ona videla njegov ranč? Bo opazila ljubezen, ki jo je vložil v posestvo? Bo sprejela njegove prijatelje? Čeprav jo je poznal, je imel toliko vprašanj, za katera ni vedel, kaj si bo mislila in kako bo odreagirala. In vse to so bile le drobtine, ki so bile sila pomembne za njuno skupno srečo.