Terapija ljubezni 17. del

»Ne nasedam na ta tvoj nedolžni nasmešek!« se je naredila užaljeno. »Se sploh zavedaš kakšni družinski inkviziciji sem bila podvržena zaradi vaju? Nepripravljena!«

»Ti si rojena pripravljena,« se je zarežal Igor.

»Ne pa nisem! Samo hitro se znajdem in znam improvizirati,« se ni pustila odpraviti tako zlahka.

»Nisem ti povedal, ker tudi sam nisem vedel,« se je le vdal Igor.

»Kaj nisi vedel? Oprosti, a videla sem vajin poljub med ognjemetom!« je ironično dodala.

»Ja. Res sva se poljubila. Povedal sem Sabini, da bi rad kaj več, kot prijateljstvo, a se je odmaknila od mene. Celo noč sem se spraševal, kako se bo odločila. Šele naslednje jutro sva dorekla stvari med nama. Ko sva hodila po ulici, sem sledil svoji intuiciji in nekemu notranjemu klicu, da jo predstavim družini. In nisem ji povedal, da bodo vsi tam. Rekel sem ji, da greva voščiti mojim staršem. Zato pazi na svoj jezik, ko boš govorila z njo,« je resno razložil Igor in jo pogledal. Njegov pogled je odražal vprašanje, če je zadovoljil njeno radovednost.
»Imaš srečo, da vaju imam rada in vama ne zamerim,« se je nasmehnila, a vseeno nejeverno zmajala z glavo. Ne bo več drezala v Igorja. Dobila je občutek, da se še sam ne znajde v svojih čustvih. Vse tole s Sabino je bilo nekaj novega zanj. Ne bo mu povedala, da je že dopoldne, med terapijo s starostniki, uspela govoriti s Sabino. Ni mu imela kaj povedati, saj na srečo ni nje spraševala, kako to, da jo je Igor predstavil družini. Zdaj je bolje razumela njegove občutke, ki jih ni hotel ali ni znal poimenovati. Omenila ji je samo to, da je družina navdušena nad njo. Prenesla ji je tudi svoje veselje, da sta skupaj, a vseeno izrazila upanje, da je Igor ne bo prizadel. Pač, ni mogla čisto sprejeti ali verjeti, da bi se lahko Igor v kratkem času tako spremenil. Sabina ji je zagotovila, da se zaveda, kakšen je bil Igor in da od njega ničesar ne pričakuje. Pogovor je Aljo pomiril, a vseeno je morala stvari preveriti pri Igorju.

»Saj veš, da te imam rad. Moja najljubša sorodnica si. Oprosti, a včasih se stvari zgodijo hitro in nepričakovano,« se ji je iskreno nasmehnil in jo rahlo objel okoli rame ter svojo glavo kratko naslonil na njeno. V odgovor ga je le prijateljsko s komolcem dregnila pod rebra.

Brezbrižni praznični dnevi so spolzeli in življenje se je počasi vrnilo v neke stare tirnice. Igor in Sabina sta se prilagajala in v svoj življenjski tempo dodala nekaj novitet. Igor in Maxi sta skoraj vsak večer prespala pri Sabini in Trini. Dokler je Sabina zjutraj skuhala kavo, naredila zajtrk in se pripravila za službo, je Igor sprehodil Maxi in Trini. Če je Igor delal dopoldne sta se poslovila na parkirišču pred blokom in odhitela vsak v svojo službo, če pa je delal popoldne je še malo ostal v Sabininem stanovanju in pazil Trini ter skuhal kosilo. Takrat je Sabina popoldne skrbela za Maxi. Vmes sta vedno našla čas še za prijatelje. Sabina se je resnično spoprijateljila z Igorjevima prijateljema Blažem in Aljošo. Skupaj so posedali ali občasno odšli na bowling. Sabina je tudi nekajkrat odšla z Igorjem do poligona. Počasi se je učila vzgoji pasjega mladička. Učila se je živeti v dvoje. Še vedno ni ničesar pričakovala od Igorja. Zadovoljila se je s tem kar sta imela. Seveda ji je bil všeč in sumila je, da se resnično zaljublja vanj. A s tem si ni belila glave. Ni ji povedal, da jo ljubi in ni imela potrebe, da bi mu kar koli govorila ali izkazovala svoja čustva, za katera ni bila čisto prepričana, kakšna so.

Igor je nežno božal Sabino po hrbtu, medtem, ko se je ona privijala ob njegovo telo. Obležala sta v sproščujočem spokoju.

»Moj oče ima v petek rojstnodnevno zabavo. Okrogla obletnica. Povabljena si, zato upam, da si boš lahko vzela čas. Za darilo ne skrbi, sem že jaz kupil. Tvoje je le, da greš z menoj,« ji je šepnil in jo poljubil vrh glave.
Malo se je odmaknila, da ga je lahko pogledala.

»Oprosti, a nisi bila samo povabljena. Ukazala sta mi, da te moram pripeljati, zato prosim opusti ta presenečeno zgroženi pogled in se me usmili,« se je nagajivo nasmehnil. Že res, da sta starša jasno in glasno povedala, da pričakujeta, da bo pripeljal Sabino, a v kolikor tega ne bi rekla, bi jima sam zatrdil, da brez nje ne bo prišel. Navadil se je, da je bila del njegovega življenja. Nikamor ni hotel brez nje. Sploh pa ne na tako pomembno družinsko praznovanje. Njegova družina jo je lepo sprejela. In v dneh po novem letu, so se resnično potrudili, da so jo prav vsi spoznali. So že našli kak izgovor, da so se oglasili pri njemu, ko je bila pri njem tudi ona, ali so ju ustavili, ko sta hodila po ulici. Vse skupaj ga je zabavalo. Sabina ga je zabavala in rad je bil v njeni bližini, ko pa sta bila ločena, jo je pogrešal.

»Torej nimam nobene izbire?« je še vedno zgroženo vprašala.

»Ne, nimaš. Jaz nimam nobene izbire in tudi, če bi jo imel, bi te že pregovoril, da greš z menoj. Spadaš k meni, jaz spadam k tebi. Midva sva par. Ne, midva sva celota,« ji je nežno razložil in njen morebitni ugovor zatrl s poljubom. Poljub se je hitro iztrgal kontroli in zaživel svojo strastno pot. Oba je uročil in zahteval potešitev na novo prebujene strasti.

Šele čez čas, je Igor spet prvi spregovoril. »V Bohinju imamo družinski vikend. Ali si lahko vzameš nekaj dni dopusta? Lahko bi si privoščila kratek oddih. Trini in Maxi bosta uživali, midva pa tudi. V Bohinju je še nekaj snega in v koči imamo prav lep in velik kamin. Ne bo ti žal. Pojdiva na kratek dopust, pobegniva od vseh,« jo je začel pregovarjati.

Tokrat je veliko bolje sprejela njegovo vabilo. »Imam še nekaj dni lanskega dopusta, samo nekaj dni prej moram omeniti,« se mu je nasmehnila.

»Super! Kaj, ko bi šla kar v soboto, po očetovi zabavi? Izkoristiti morava še zadnje dni februarja, saj veš, da se marca začne nov tečaj pasje male šole,« se je Igor že veselil dopusta.

»Prav,« je samo tiho prikimala. Počasi se je izvila iz njegovega objema. Čas je bil za zadnji nočni pasji sprehod.
Med oblačenjem ji je veselo pripovedoval o njihovi koči in že malo delal načrte kaj bosta počela, ko se ne bosta prepuščala intimnostim.

»Trini je zrastla, kaj misliš, ali bi ji morala kupiti novo bombažno obleko ali ima dovolj le plašček?« je vprašala, ko je svoji psički oblekla plašček in ji pripela oprsnico.

»Mislim, da ne potrebuje dodatnih oblačil. Plašček je čisto dovolj. Ne smeš je preveč razvaditi, lahko bi se kaj hitro prehladila. Polega tega, veliko bosta tekali in se bo segrela,« ji je razumevajoče odvrnil in odprl vhodna vrata ter spustil psici ven. Lenobno sta jima sledila. Z roko v roki sta stopala po pločniku in uživala v svežini noči,v nebu posutem z zvezdami in velikim, sijočim mesecem, ki jima je osvetljeval pot.