Terapija ljubezni 20. del

»Dobro nama gre. Še eno srečanje nama je ostalo. Gospod Norber je pravi angel. Tudi Alja in Tobi sta hodila k njemu v šolo za terapevte. Jaz sem ga spoznala že pred leti. Ko sem izrazila željo, da bi v svoje terapije uvedla še pasje terapevte, sem začela sodelovati z njim. Od prvega dne sva se odlično ujela, zato sem Trini peljala k njemu,« je razložila Sabina. Že res, da so veliko časa preživeli skupaj, a nekako niso govorili o Trininem nadaljnjem šolanju.

»Ali Timi še kaj pride okoli?« je zanimalo Aljo.

»Seveda, poleti je bil na morju, a sedaj pride na vsako srečanje. Timi je pravi srček. Ne vem kdaj si ga na zadnje videla, a povem ti, da ga najbrž ne bi spoznala. Zrastel je še malo in dobil moško postavo. Prav privlačen moški je postal,« se je zahihitala Sabina, kot bi bili z Aljo sami.

»V to ne dvomim, jaz sem ga videla prejšnje poletje, srečali smo se v Izoli in že takrat je bilo slutiti, da bo prav postaven moški,« ji je veselo odvrnila Alja.

»Ali naj si zdaj mislimo, da se bosta vidve postavili v vrsto zanj?« se je Matej naredil zgroženega in prestrašenega. Tega seveda ni mislil, saj je imel priložnost spoznati Tima.

Alja in Sabina sta se samo spogledali in mu pritrdilno prikimali. Vsi trije so se zahihitali.

»Imata prevoz za jutri?« je Sabina brezskrbno nadaljevala pogovor. »Z Igorjem sva povabljena k teti, letos organizira dvodnevno druženje. Lahko bi vaju zapeljala do letališča,« je razložila.

»Ati naju je mislil peljati, toda, če gresta vidva in ker vama je skoraj spotoma, bova z veseljem sprejela,« je veselo odvrnila Alja.

Druženje se je še nekaj časa nadaljevalo in ko sta pospremila še zadnje goste ter pospravila vse, se je Sabina zazrla v Igorja. »Je kaj narobe?« je tiho vprašala. Celo popoldne se je nekam zadržano vedel.

»Ne. Vse je v redu,« je takoj odvrnil. Obema je bilo jasno, da to ni res. Sabina ga je samo vprašujoče gledala.
»Bojim se, da jutri ne morem s teboj k teti,« je rekel rahlo hladno.

»Škoda. Toda, če ne moreš, pač ne moreš,« je odvrnila in dobro skrila svoje razočaranje. Še včeraj sta se pogovarjala o tem in prav veselil se je druženja z njenim svakom.

»Pozno je že. Domov grem, moram še pripraviti nekaj stvari za jutri,« je mirno rekla in se napotila proti vratom.
»Pospremil te bom,« je rekel in ji sledil. Psa sta ostala zunaj na dvorišču. Zavlekli sta s v Maxin pesjak in prišli ven, ko sta ju lastnika poklicala.

V tišini sta prehodila pot do njenega stanovanja. Čeprav jo je prijel za dlan, je bil njegov dotik nekako odtujen. Sam se ji je zdel celo galaksijo stran od nje. Ni ga hotela spraševati, kaj je resnično narobe. Če bi želel, bi ji povedal. Ko sta prispela pred njen blok, jo je le bežno poljubi in ji zaželel lahko noč ter se obrnil in odšel. Sabina je presenečeno zrla za njim. Nato se je prisilila in vstopila. Njeno stanovanje se ji je zdelo prazno. Seveda, ko pa Igorja ni bilo poleg. Čeprav ni ničesar rekel, je dobila občutek, da je med njima konec. Kar tako, brez besed, brez razloga.

Naslednje jutro je peljala Aljo in Mateja do letališča. Na obraz si je nadela vesel izraz. Prijateljici ni hotela uničiti potovanja. Vedela je, v kolikor bi Alja sumila, da je med njima z Igorjem kaj narobe, bi hotela priti resnici do dna in bi ves čas mislila na njiju. Tega ni hotela. Spretno se je zlagala in zagovarjala Igorjevo odsotnost. Isto je storila pred svojo družino. Mogoče jo je pa občutek varal.

Alja je veselo vkorakala v Sabinino stanovanje. Vsa vesela in nasmejana se je vrgla prijateljici v objem. Matej ji je sledil. To popoldne sta se vrnila z desetdnevnih počitnic. Takoj je poklicala Sabino in se kar sama povabila k njej na večerjo. Imela je ogromno vtisov in še več slik, ki jih je hotela deliti s prijateljico. Sedla je na sedežno in povabila prijateljico naj sede poleg. Ura je bila šele osem, torej Igorja še nekaj časa ne bo, je premišljevala.

»Večerja je pripravljena. Kaj, ko bi najprej jedli. Lačna sem,« se je nasmehnila Sabina in začela pogrinjati mizo.
Alja je pogledala tri krožnike, ki jih je Sabina postavila na mizo in jo vprašujoče pogledala.

»Igorja ne bo, če te to zanima. Razšla sva se,« je Sabina skomignila z rameni. Vedela je, da se bo pred prijateljico težko pretvarjala, a bo vseeno poskusila. Ni hotela uničiti njene sreče s svojo nesrečo.
»Kako razšla?«je skoraj zavreščala Alja in nesrečno pogledala Mateja.