Terapija ljubezni 21. del

»Saj veš, da ni šel z menoj na tetino srečanje. Zlagala sem se, da je moral v službo. Nisem hotela uničiti vajinega potovanja. Enostavno, ni hotel z menoj. Večer pred tem sem opazila, da je nekaj narobe. Čeprav sem ga vprašala, mi ni hotel povedati. Pospremil me je domov in odšel. Od takrat se nisva ne slišala ne videla. Klicala sem ga v nedeljo zvečer, ko sem prišla domov, a mi ni dvignil niti ni poklical nazaj. Od tistega petka, ko smo imeli vajino zabavo se nisva videla ali slišala. In ne, ne vem zakaj in še manj kako je prišlo do tega ter tudi vedeti nočem. Prebolela sem ga!« je v grobem povedala Sabina in prijateljici prav dobro dala vedeti, da se o tem več ne bo pogovarjala.

Alja je samo prikimala. Sabina še zdaleč ni prebolela Igorja, a pri tem ji ni mogla pomagati.

»Torej, kako sta se vidva imela?« je Sabina veselo nadaljevala pogovor. Čeprav se je Alja počutila slabo, je vseeno z užitkom opisala njuno potovanje in prijateljici pokazala slike. Skupaj so se smejali in zabavali. Ko sta se Alja in Matej poslovila, je Sabina sprehodila Trini. Namenoma je ubrala pot za katero je slutila, da na njej ne bo srečala Igorja. Alja je hotela poklicati Igorja, a ji je Matej preprečil. Prepričal jo je, naj ga raje jutri obišče. Naj prespi in premisli, kaj mu bo povedala. Na njegovo in Igorjevo srečo, ga je ubogala.

Alja Igorja ni našla doma. Odšla je do poligona. Ni se zmenila, da sta bila poleg še Blaž in Aljoša in je Igorju primazala krepko zaušnico namesto pozdrava.

»Zakaj pa to?« je začudeno vprašal Igor in si dlan položil na bolečo ličnico.
»Kot, da ne veš?« je ledeno siknila vanj.

»Ne, ne vem,« je tiho šepnil. Vedel je, seveda je vedel. Že nekaj dni se je počutil nizkotno in prazno.

»Zaradi Sabine! Poskusila sta, Sabina ni od tebe ničesar pričakovala, vseeno ti je podarila svoje srce in svojo ljubezen. Zasluži si vsaj, da bi vedela, zakaj si jo dal na čevelj!« je zabrusila jezno.

»Kaj?« sta v en glas zavpila Blaž in Aljoša. »Kaj je naredil?« je Aljoša bolj umirjeno vprašal Aljo.

»Mar ne vesta? Sabino je zapustil brez, da bi ji to povedal ali ji vsaj razložil zakaj!« je bruhala jeza iz Alje.

Igor se je znašel iz oči v oči s tremi besnimi prijatelji. Če jih ne bi poznal, bi lahko stavil, da se ga bodo resnično lotili tudi fizično.

»Nisem je dal na čevelj,« je tiho šepnil. Takoj je dvignil roko in ustavil njihov napad. »Samo nisem ji odgovoril na klic, nisem je poklical, tudi ona ni več poklicala mene,« se je trudil razložiti, tisto kar še samemu ni bilo jasno.
»Zakaj nisi hotel z njo na tetino družinsko srečanje? Zakaj se nisi oglasil na njen klic?« je bolj mirno vprašala Alja. Hotela je priti resnici do dna.

»Ker pač nisem hotel iti in ker se nisem oglasil. Pač nisem! Noben od naju se ni potrudil, da bi nadaljevala to zvezo, torej obema tako odgovarja. Kaj se vi obremenjujete?!« je zabrusil, poklical Maxi in odšel domov. Ni preslišal Blaževega komentarja, »kakšen kreten!«, le odzval se ni.

In res je bil kreten. To je vedel že nekaj dni. Pogrešal je Sabino. Končno si je priznal, tisto kar so vedeli vsi. Ljubil je Sabino. Ni znal živeti brez nje. Ni hotel živeti brez nje. Zadnja dva tedna je bilo njegovo življenje prazno in pusto. Ni se več poznal. Ni bil družaben in tudi v službi se je težko skoncentriral. Bil je razvalina na dveh nogah. Dolgo se je premetaval po postelji in se prepričeval, da je ne sme poklicati. Le kaj bi ji lahko rekel? To kar ji mora povedati, ji bo povedal iz oči v oči. Toliko si je zaslužila. Toliko je bila vredna. Zjutraj je pohitel, a jo je očitno zgrešil. Njenega avtomobila ni bilo več pred blokom. Torej bo moral počakati, da pride iz službe. Jo bo takrat obiskal in ji razložil, zakaj je bil tak kreten in kaj je bilo narobe, ter jo prosil, naj ga vzame nazaj. Cel dan se je mučil in prepričeval, da je ni poklical. Nekajkrat je že imel telefon v roki, a mu je zdrav razum prigovarjal, naj je ne moti med službo. Komaj je dočakal uro, ko je prihajala domov. Čakal je pred njenim blokom. Zaman, ni je bilo. Pozvonil je na njen zvonec, a se ni nihče odzval. Vseeno jo je poklical. Ni vzdignila. Tudi domači telefon je ostal nem. Zvečer se je ponovno sprehodil do njenega bloka. Ni je bilo doma. Ni odgovorila na njegov klic. Prebedel je še eno noč in veliko pred njenim odhodom odšel do njenega stanovanja. Njenega avtomobila ni bilo na njenem parkirnem mestu. Luč se ni prižgala. Ves poklapan je odšel v službo. Počakal je do konca službe in spet odšel do Sabininega stanovanja. Zaman. Ni prišla domov. Ves obupan je poklical Aljo.

»Kje je Sabina? Kaj se dogaja?« jo je vprašal brez pozdrava.

»Kaj to tebi mar?« mu je grdo zabrusila nazaj.

»Mar mi je. Že dva dni jo skušam najti in se pogovoriti z njo,« je rekel spravljivo. Vedel je, da je narobe začel ta pogovor.

»Pusti jo pri miru. Dovolj si jo že prizadel,« je Alja nadaljevala v sovražnem tonu.

»Ne morem je pustiti pri miru. Ljubim jo. Naredil sem napako in mislim, da si zaslužim priložnost, da ji to povem in ji razložim zakaj sem bil tak kreten,« je rekel iskreno.