Terapija ljubezni 3. del

»Obdržala jo bom. Sem delovna terapevtka, veliko sodelujem z Aljo, ki je terapevtka z živalmi. Že prej sem premišljevala, da bi nabavila psa in ga izšolala. Sama sem zaradi narave dela že opravila potrebno šolanje. Terapevtov z živalmi je premalo, živali tako blagodejno vplivajo na bolnike in tiste, ki potrebujejo terapevtsko pomoč. Mislim, da je usoda hotela, da jo ravno midve najdeva,« je le odgovorila.
»Bi rekel, da je to kar pogumna in pametna odločitev. Srečno,« je mirno odvrnil in ji pokimal. Malo je pomolčal in jo opazoval. »Alja in Tobi, pravite?« se je prvič nasmehnil. »Alja je moja sestrična,« je dodal in jo še z večjim zanimanjem opazoval.

»Res? Potem morate vi biti Igor. Maxijin vodnik, mislim lastnik,« se je tudi sama nasmehnila.

»Bo držalo in vodnik ali lastnik je skoraj isto, kadar govorimo o šolanih psih – o psih reševalcih in psih terapevtih,« se je zabaval. »Po vsem povedanem sklepam, da si ti Sabina,« jo je začel tikati. Dobre prijateljice svoje sestrične pa že ne bo vikal. Alja jo je rada omenjala in on si jo je že nekaj časa želel spoznati, saj se mu je zdela zanimiva ženska.

»Sabina Rebernik,« je odvrnila.

»Me veseli, Igor Eržen,« je rekel in ji ponudil svojo dlan. Če se mu je že predstavila s polnim imenom, ji ni hotel ostati dolžan in vsekakor se jo je hotel dotakniti. Ni samo zanimiva ženska, je tudi presneto čedna in postavna ženska. Njena srednje visoka postava ji je pristajala. Dolge svetlo rjave lase je imela spletene v kito in zamikalo ga je, da bi jih razpletel in se prepričal o njihovi dolžini. Velike, zelene oči so izražale njene občutke, a predvsem so toplo in zaupljivo žarele. Kavbojke in oprijeta bombažna majica z dolgimi rokavi, sta se oprijeli njenega zapeljivega telesa in poudarili njene ženske čare. Sumil je, da se ne zaveda svoje podobe in predvsem tega, kako vpliva na moške čute. Svojo toplo in mehko dlan je položila v njegovo.

»Maxi je čudovit pes,« je mirno nadaljevala njun pogovor.

»Res je. Slišal sem, da te ima zelo rada. Bi rekel, da boš dobra pasja lastnica,« je na glas iznesel svoje mnenje.

»Joj, tega pa ne moreš vedeti. Še jaz ne vem. Malo me je strah. Še nikoli nisem imela nobene živali. Tisti poskus z mačkom ne šteje. Pri nas je bil slab mesec, potem smo ugotovili, da sta mama in sestra alergični na mačjo dlako in je moral stran,« je skrušeno priznala.

»Od Alje sem slišal, da se dobro razumeš z živalmi, hočem reči, znaš z njimi. Menda te tudi sosedov Pepe upošteva,« ji je ugovarjal.
»Joj, ne še ti s sosedovim Pepetom,« se je zahihitala. »Že Alja mi je to povedala. Istočasno mi je morala obljubiti, da mi bo pomagala, dokler se ne naučim vsega potrebnega. Resnično me je strah, da bi naredila kaj narobe ali vzgojila napadalnega in neposlušnega psa,« se je zresnila.

»Oba z Aljo ti bova pomagala in če resnično hočeš terapevtskega psa, potem te čaka kar nekaj dela in šolanja. Psi se začnejo šolati nekje pri treh mesecih. Rekel bi, da je tvoja psička stara največ mesec dni, a verjetno je še mlajša. Ko bo dovolj pri sebi in dovolj stara pridi z njo na poligon našega društva in se pridruži urjenju,« jo je poskusil opogumiti.

»Kdo zavrže tako mladega in nebogljenega psa?« je žalostno vprašala. Oba sta se zavedala, da je to bolj retorično vprašanje.
»Tudi taki ljudje obstajajo. Ne beli si glave. Nikoli ne moreš popraviti vseh krivic,« je tudi sam žalostno dodal. Malo je pomolčal in nadaljeval: »Ne vem, če se zavedaš, a rekel bi, da je tvoja psička Zlata prinašalka. Čisto verjetno je mešanka, a najbolj spominja na Zlate prinašalce.«
»Torej bo zrastla v velikega psa,« je skoraj zacvilila Sabina.

»Je to problem?« ga je zanimalo.
»Niti ne. Vsak pes potrebuje ljubezen in vsakemu se moraš posvetiti in ga peljati na sprehod. Razlika je le v tem, koliko kateri poje in koliko imaš potem za pospraviti po pasji potrebi. A to me ne skrbi. Skrbi me, ker živim v bloku. Že res, da imam velik, ograjen atrij, kot me je Alja opozorila, a kaj, če bo to premalo svobode za njo?« je razložila svoje pomisleke.
Veselo se je zasmejal. »Dobra lastnica boš. Že zdaj te skrbijo stvari, ki niso tako pomembne, glede na to, kako nameravaš skrbeti za njo. Pomiri se.«

Sabina mu je samo nejeverno prikimala.

Dovolj sta klepetala, spet je pogledal k psički, ki je ležala na njegovi mizi. Utrip se ji je povečal in lažje ga je slišal. Sabina jo je prinesla resnično v zadnjem trenutku.

»Predvidevam, da boš čez vikend doma. Za psičko bo najbolje, da jo odneseš domov in sama skrbiš za njo. Jaz kmalu zaključim svoje dežurstvo in čez vikend ne delam, lahko jo bom prišel pogledat. Pomembno je, da jo redno hraniš, na vsake tri ure za začetek, dal ti bom injekcijo in pripravek tekoče hrane ter da ji bo dovolj toplo. Ti bo to šlo? Če ne, lahko ostane tukaj, dežurna ekipa bo poskrbela za njo,« je rekel stvarno. Oba sta se zavedala, tistega, kar ni rekel. Prvič, da taka oskrba stane in drugič, tudi, če želijo, ji ne morejo nuditi take nege, kot ji jo lahko ona.

»Nisem imela načrtov, a tudi, če bi jih, bi jih zdaj spremenila. Nobenega problema ni, ne bo mi težko skrbeti za Trini. Ti le glej, da se oglasiš in pogledaš, kako ji gre,« mu je hvaležno odvrnila.

»Trini? Si ji že dala ime? Kako prisrčno,« je rekel iskreno in se nasmehnil. Nato je spet prijel za konce brisače in Trini vrnil v škatlo. Pokril jo je z volneno kapo in se pri sebi nasmehnil Sabinini iznajdljivosti. Zaprl je pokrov in škatlo predal Sabini. »Po službi, okoli devete se lahko oglasim pri tebi in preverim kako vama gre. Bi ti to ustrezalo?« jo je vprašal, ko sta stopala proti pultu.

»Seveda. Vesela bom, če boš prišel,« je rekla iskreno.

Igor se je obrnil k ženski za pultom in ji suho poročal, kaj je delal. Obrnil se je predvsem zato, da Sabina ne bi na njegovem obrazu zaznala sledi poželenja, ki so pred nejevoljno sodelavko takoj izginili. Ko mu je tako iskreno odvrnila, da bo vesela njegovega obiska,je mislila samo na svojo psičko, on pa je misli, na postavno lastnico in stvari, zaradi katerih so bile ženske vesele, če je zvečer prišel k njim domov, v intimnost njihovih spalnic. Pridržal je škatlo s Trini, dokler je Sabina poravnala račun in jo nato pospremil do avta. Zaradi mraza se je hitro vrnil v tople prostore klinike, a njegove misli so bile še vedno pri sestričnini prijateljici. Požgečkala je njegovo domišljijo. Že nekaj časa je premišljeval, da bi Mojci povedal, da je med njima konec, zdaj ji bo to lažje sporočil. Saj ne, da bi mu bilo težko. Že nekaj časa se je ob njej dolgočasil. Dolgočasilo ga je tudi Mojčino mnenje, da sta pravi par. On na to ni gledal tako. Že lep čas, če je iskren še iz časov, ko je bil bruc na fakulteti za veterino, ni imel punce. Ne, on si je vedno našel samo ljubimke. Njemu je bilo pomembno, da zadovolji svojo telesno plat. Samo moško potrebo po sprostitvi. Žensk ni nikoli zavajal. Nikoli ni ničesar obljubljal ali jim dal povod, da bi mislile drugače. On žensk ni vabil v kino ali na koncerte. Tudi na sprehode ni hodil ali iskal kakšno zabavo. Včasih je katero odpeljal na večerjo in potem v posteljo. A največkrat je večerjo kar naročil ali jo preskočil in si tako prihranil nepotrebno pogovarjanje. Za zabavo se je družil s svojimi prijatelji. Za njih je pogosto kuhal ali prirejal piknike na svojem dvorišču, a nikoli za svoje ljubice. To bi bila čista izguba časa. Ko bo srečal tisto pravo, tisto, ob kateri bo njegovo srce utripnilo in bo vedel, da je njo čakal že celo svoje življenje, takrat se bo spremenil. Za njo se bo potrudil. Za zdaj je še ni srečal. Srečal pa je zapeljivo Sabino. V pravi užitek mu bo zapeljati jo. S kotičkom zavesti, se je zavedal tihega notranjega glasu, ki ga je opomnil, da je Sabina Aljina prijateljica. Hitro ga je utišal. Saj ji ne bo storil krivice. Ne bo je zavajal in predvsem je ne bo silil v nič. Odkrit bo do nje in zato mu tudi Alja nima kaj zameriti. Zadovoljno se je nasmehnil in pogledal na svojo ročno uro. Še dobro uro in lahko bo odšel. Odšel bo naravnost k Sabini.